2018

Z Oblačkom sva bila povabljena k Marjanu na kosilo in potep po Gorenjski. Predvideno je bilo, da se zapeljemo po novo asfaltirani cesti preko Soriške planine na Bled. To bi se ta korajžni malce zmočili v jezeru. Sledil na bi sprehod po Bledu in ob povratku še obisk Brezja, kjer bi se pokesali svojih grehov. Po ustaljeni poti mimo Škofje Loke sva se pripeljala do Marjanove domačije. Pričakovala sva nezahtevno kosilce. Dobila sva pa pravo požrtijo. Očitno vsaj pri Marjanu in Darji domnevna skopost Gorenjcev nikakor ne velja. Bilo je raznoliko in zelo okusno.

Ker sem prejšnji teden uspešno prilezel na Matajur, so se kolegi odločili, da sem sedaj zrel za kaj bolj zahtevnega. Recimo pohod na Porezen. Hitri pogled na internet mi je dal podatek, da je od Petrovega brda do vrha Porezna višinske razlike preko 800 m. Mislim, da moja pljuča v sodelovanju s prevelikim trebuščkom ravno ne bi dale željenega rezultata pričakovanega od kolegov. Tako smo se raje odločili, da gredo mladi in hiperaktivni kolegi sami na Porezen. Jaz pa grem ta čas malo naokoli. Recimo v bližnjo vasico Rut pogledati stoletno lipo. Potem pa jim pridem en del nasproti z druge strani in gremo skupaj navzdol do Marjanove domačije.

Rekel sem si, čas je, da nekaj narediš zase. Morda za spremembo kakšen sprehod v naravi. Morda kak vzpon na kakšen nižji hrib. Pa sem se spomnil, da imam nekje zabeleženo izletno točko na Matajurju. Zakaj pa ne, sem si rekel. Z motorjem se pride kar visoko pod vrh. Od tam pa kakšna urica do vrha. Tam okoli 300 metrov višinske razlike bom pa že zmogel. Na podvig sem povabil še Oblačka. Do tja sva jo ubrala po spodnji strani, tako da je bil prvi postanek na Kolovratu, muzeju na prostem.

Gremo v Borovnico na borovniški festival po borovnice. To je bila osnovna ideja, ki jo je predlagal Oblaček. Zakaj pa ne, borovnice ima namreč zelo rad. Vreme je bilo prelepo, številne stojnice so se bohotile z raznimi vrstami borovnic. Seveda sva morala poskusiti vsakega malo. Za domov pa sva si vzela tudi kilco ali dve teh modrovijoličnih sadežev.

Muhasto vreme se počasi umika. Zmeraj bolj toplo je. Ravno prav, da se spet malce zapeljemo po prelepi Sloveniji. Tokrat sem se odločil, da obiščem Bolnico Franja. Na poti do tja se mi je pridružil še Oblaček. Tokrat je bil njegov motor v polni bojni opremi. Prav lepo zgleda z vsemi tremi kovčki. Kmalu se bliža daljše potovanje in je ravno prav, da malce po-trenira s stranskimi kovčki, da se navadi na večjo širino. Do Bolnice Franja sva šla mimo Horjula. TomTom je skoraj pri cilju spet našel bližnjico. Pot je bila vijugasta v naravi. Žal pa čisto brez makadama ni šlo. Vendar sva srečno pripela do bolnice. Bila sva zgodnja, tako da ni bilo še nobenega drugega obiskovalca, tako da sva si lahko v miru ogledala bolnišnični kompleks.