2020

Verjetno zadnji letošnji izlet z motorjem. Korona se počasi vrača in bodo verjetno spet omejitve na občine in se ne bo več dalo zapeljati kam dlje. Najlepša cesta mi je še zmeraj ob Kolpi. Pa še pri Alešu sem zmeraj lepo sprejet. Tokrat sem se ustavil pri obeh Klepcih. Tistemu na začetku in tistemu na koncu Klepčeve poti. Peter Klepec je legendarna oseba Zgornjekolpske doline, po izročilu osilniški domačin nenavadne moči, ki je iz doline pregnal Turke. V obdobju vpadov so Turki za pohode v notranjost takratne Kranjske zelo pogosto izbrali pot preko Kolpe in Kočevja. Legenda o Petru Klepcu se je kot ljudski spomin na te čase ohranila v krajih okrog Osilnice in jo poznajo tako na slovenski, kakor tudi na hrvaški strani Kolpe. Priimek Klepec je dejansko pogost na obeh straneh meje, zato Klepca med svoje ljudske junake prištevamo tako Slovenci kot Hrvatje.

Ker je tako lep dan, sem se odločil. da se zapeljem do Jezerskega na kavico. Ker je bilo časa več kot dovolj, sem se zapeljal še skozi Avstrijo in nazaj v Slovenijo preko Pavličevega sedla. Spodnja cesta proti Solčavi je še vedno zaprta. Hondica se je že navadila na makadamske ceste, tako da sem se zapeljal do Svetega Duha v Podolševi. Potem pa preko Luč in Podvolovljeka na Kamnik in domov.

Ob vsej tej pandemiji smo se uspeli celo enkrat zbrati skupaj in se malce zapeljati z motorji. Poleg Aleša, Marjana in Grega, se nam je pridružil še Jernejc. Prvi zbor je bil pri Alešu. Od tam pa so se pripeljali do mene. Skupaj smo se zapeljali v Vrh pri Fari k Aleševim staršem. Seveda smo bili spet bogato pogoščeni. Ob obilici hrane smo se zaklepetali in ura je kar tekla. Ko smo se uspeli premakniti smo se zapeljali do gradu Kostel. Sedaj je že odprt za obiskovalce. Bilo je presneto vroče, a smo se se lahko malce ohladili v senci ostankov obzidij. Ko smo zaključili je bila ura že tako pozna, da smo se poslovili. Aleš je ostal doma. Jernejc je šel po svoje. Marjan pa se je med potjo tudi odcepil po svoje. Grega me je pospremil do doma in nato odpeketal domov. Res prelep dan.

Na poti s Kuma, natančneje z Dobovca proti Radečam leži na 426 metrih n. m. v. vas Jelovo, ki šteje dobrih 150 duš in peščico hiš, raztresenih po pobočjih Kuma in naslonjenih v strme bregove. Nič hudega slutečemu mimoidočemu vzame sapo od presenečenja. Tam jih zagledaš! Palčke, palčice, Sneguljčice, Stane in Olie, Rdeče kapice, častitljive dedke in babice, ponosne orle, ošabne bele labode, kokoške, peteline in račke, hude pse čuvaje.

Za danes mi je uspelo prepričati Oblačka, da se mi pridruži na sprehodu konjenice. Ker je je ptreboval, da si nabere doatne energije sva se odločili na obisk k Divjim babam. Šebreljska planota se razteza po dolžini v smeri sever – jug, približno 6,5 km, po širini v smeri vzhod – zahod pa na približno 2 km. Nadmorska višina planote je od 260 na severni strani ob reki Idrijci, pa do 1079 m visokega Vrhovca na južni strani. Gosto naseljen je osrednji del planote, kjer leži vas Šebrelje s štirimi zaselki: Dolenjo, Srednjo in Gorenjo vasjo in Kurjim vrhom. Najvišje ležeč je Šebreljski vrh z najvišje ležečo domačijo pri Lokvarju.