Borovnice

Gremo v Borovnico na borovniški festival po borovnice. To je bila osnovna ideja, ki jo je predlagal Oblaček. Zakaj pa ne, borovnice ima namreč zelo rad. Vreme je bilo prelepo, številne stojnice so se bohotile z raznimi vrstami borovnic. Seveda sva morala poskusiti vsakega malo. Za domov pa sva si vzela tudi kilco ali dve teh modrovijoličnih sadežev.

Borovnice

Borovniški viadukt je bil nekdanji železniški viadukt, ki se je od leta 1856 razprostiral nad borovniško dolino na progi Dunaj – Ljubljana – Trst. Že v času gradnje in še nekaj desetletij kasneje je veljal za največji zidani most v Evropi. Dolg je bil 561 metrov in visok 38 metrov. Dela na objektu, ki ga je načrtoval Carl von Ghega, so se pričela leta 1850, dokončana pa avgusta 1856, ko je prvi vlak poskusno zapeljal čezenj. Zidan je bil v dveh nadstropjih; prvo je sestavljalo 22 obokov, drugo, zgornje pa 25 obokov. Objekt je slonel na 24 stebrih iz klesanega kamna, ki so stali na lesenih pilotih, zabitih v ilovnata barjanska tla. Oboki so bili narejeni iz opeke. Borovniški viadukt je dokončal Giacomo Ceconi, ki je bil na čelu delavcev iz svoje rodne vasi (blizu mesta Pielungo, današnja severna Italija). Zgradil je tudi bohinjski predor in predor Arlberg. Pri gradnji je bilo porabljenih milijon kubičnih čevljev lomljenega kamna, pet milijonov opek in milijon kubičnih čevljev kvadrov.

Stari železniški most

Pred drugo svetovno vojno je bil viadukt že v slabem stanju. Voda, ki je desetletja pronicala v viadukt, je razrahljala opeke, hrastovi piloti, na katerih je slonel, so začeli trohneti, tako da se je ves objekt pričel počasi posedati. Vlaki so zato morali pri vožnji čezenj voziti z zmanjšano hitrostjo 5 km/h. Takoj na začetku vojne aprila 1941 je umikajoča se jugoslovanska vojska del mostu razstrelila, a so na manjkajočem delu viadukta italijanski okupatorji postavili železen premostitveni most. Po umiku Italijanov so Nemci zaradi nevarnosti vse večjega števila letalskih napadov preventivno zgradili obvozno progo mimo viadukta. Po zadnjem močnem letalskem zavezniškem bombardiranju leta 1944 deloma zrušenega viadukta niso več obnovili. Železniška proga je bila leta 1947 preusmerjena na obronke borovniške doline, ki jo proga danes obvozi. Preostali del viadukta so postopoma do leta 1950 zrušili.

Od mogočnega viadukta se je do danes ohranil le en steber, ki stoji sredi naselja.

Zadnji stoječi steber borovniškega viadukta

Sprehodila sva se tudi do obnovljene čuvajnice 666. Železniška čuvajnica št. 666 je bila postavljena ob koncu gradnje t.i. Južne železnice (Dunaj-Trst) leta 1857 v neposredni bližini nekdanjega borovniškega viadukta, na danes opuščeni trasi železniške proge Preserje-Borovnica. Je zadnja svoje vrste, ki se je ohranila v vsej svoji prvotni arhitekturni obliki. Občinska društva jo z najbližjo okolico obnavljajo in preurejajo v muzej že vse od leta 2007, leta 2010 pa ji je Občina podelila status kulturnega spomenika lokalnega pomena.

Vahtnca 666

Gregor je imel popoldne službo, tako da je moral pohiteti v Ljubljano, jaz pa sem nadaljeval pot. Za danes sem si izbral kar nekaj zanimivih  lokacij.

V naravi

Za začetek sem se po prelepih lokalnih cestah zapeljal do gradu Prem. Grad Prem se nahaja na slemenastem robu naselja Prem nad reko Reko v bližini Ilirske Bistrice. Prvič je bil posredno omenjen leta 1213, zgrajen pa naj bi bil v 12. stoletju na ozemlju oglejskega patriarhata. Po izročilu naj bi grad nastal na mestu rimske utrdbe Castra Prima, vendar z arheološkimi izkopavanji doslej tega ni bilo mogoče dokazati. Od tod izhaja le ime gradu in naselja.

Pred gradom

Grad s svojo impozantno arhitekturo in živahno zgodovino priča o strateški pomembnosti teh krajev od antike pa vse do konca 19. stoletja. Danes je grad obnovljen v slogu, ki ga je vanj vnesel zadnji lastnik tržaški zdravnik Bruno Zucculin, ki je leta 1927 kupil grad kot razvalino in si na gradu uredil poletno rezidenco.

Grad Prem

Danes za grad skrbi Pokrajinski muzej Koper. V njem so različne zbirke in umetnine. Arhitekturne posebnosti so poslikave iz prejšnjega stoletja, od opreme je potrebno omeniti pozlačeno baročno ogledalo. V gradu je tudi kapela iz 14. stoletja, posvečena sv. Marjeti. V njej so obnovljene poslikave, oltar in dva kipa svetnikov, pred njo pa freska sv. Krištofa.

Pogled z gradu

Stalna muzejska razstava vsebuje oris zgodovine doline reke Reke od prazgodovine so srednjega veka ter stavbni razvoj gradu, prikazani pa so tudi drugi gradovi v okolici.

Dvorana

V grajskih prostorih pa so organizirane tudi različne prireditve, poroke in protokolarni dogodki.

Poslikana črna soba

Moja naslednja točka ogleda pa je bil Mašun. Spomladi sem poskušal priti na Mašun iz smeri Snežnika. Poskus se je klavrno končal, saj je bil na Mašunu še sneg. Tokrat je bilo prelepo toplo vreme. Na Mašunu pa tudi ni bilo več snega.

Lovski gradič Mašun

Na vzhodnem delu gozdne pristave Mašun stojita stolpa nekdanjega lovskega gradiča. Prvotna zgradba je bila zgrajena leta 1874 za namene gozdarskega osebja. Kmetje, ki so menili, da jim bodo z novim nadzorom prikrajšane pravice do lesa v gozdovih, so istega leta zgoraj omenjeno stavbo porušili. Hišo so kljub vsemu ponovno zgradili, tako da se je v njej leta 1875 naselil gozdar A. Satran.

Eden od ostalih stolpov

Leta 1888 so na Mašunu uredili naravni park. Stavba je v zgodovini doživela več nesreč, med drugim jo je leta 1919 uničil požar. Ponovno zgrajena stavba je postala lovski gradič. V mesecu novembru leta 1943 je bil gradič ponovno požgan. Od celotnega kompleksa sta se ohranila samo dva, v romantičnem slogu zgrajena stolpiča.

Gostišče na Mašunu

Sredi neokrnjene narave Snežniških gozdov leži Mašun (1025m). Nekoč je bilo to pretežno gozdarsko naselje, sčasoma pa postaja vse bolj zanimiv kraj za turiste in ljubitelje narave ter svežega zraka. Mašun predstavlja svojevrstno središče med občinami: Ilirska Bistrica, Pivka, Postojna, Cerknica ter Loška dolina in je z vseh strani tudi lepo dostopen.

Divjačinski njoki

V gostišču na Mašunu sem si privoščil domače njoke z divjačinskim golažem. Izredno okusno.

Motorke
Medo

Na poti nazaj me je zaneslo še mimo ostankov gradu Kalec. Sam grad je obkrožen s stoletnimi lipami in kostanji. Ti so nekdaj postavljeni v čudovite drevorede varovali poti, ki vodijo do poslopja, za katerega so temelje postavili v daljnem 17. stoletju. Podoba prvotnega gradu je ovekovečena tudi v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske. Ime je dobil po krajevnem izrazu kal. Ta označuje plitvo kotanjo, napajališče za živino ali mlako, žal pa mu zob časa ni bil prizanesljiv.

Ostanek gradu Kalec

Za konec pa še ogled Planinske jame. Med čakanjem na vstop pa še kratek sprehod do Ravbarjeva stolpa v bližini. Mali grad je srednjeveški grad blizu vhoda v Planinsko jamo. Zaradi njegovega imena se je Planinska jama nekoč imenovala Malograjska jama. V virih je prvič omenjen leta 1444 kot grad “Kleinburg”. Njegovi lastniki so bili sprva Goriški grofi, kasneje pa tudi Albenski gospodje, Celjani in Habsburžani. V 15. stoletju ga je v deželno-knežji fevd dobila rodbina Ravbarjev. Po njih se imenuje tudi Ravbarjev stolp, ki je edini ohranjen del gradu

Ravbarjev stolp

Planinska jama se nahaja na južnem robu Planinskega polja. V njej si lahko ogledate raznolike dvorane, številna lepa jezera in čudovite kapnike, skupaj z podzemeljskim sotočjem dveh rek. Okoli 500 metrov globoko v jami se reki Pivka in Rak združita v reko Unico. V jami lahko najdemo tudi človeško ribico.

Na poti do jame

Planinska jama (včasih Malograjska jama) je le streljaj od Ravbarjevega stolpa, v zatrepni dolini, ki je bila nekoč del jame, pod 65 metrov visoko prepadno steno. Skozi veličasten 20 metrov širok in 8 metrov visok vhod v Planinsko jamo nas ob visokem vodostaju pospremi gromko bučanje reke Unice. Ta nastane 500 metrov globlje v jami, kjer se združita 2000 metrov dolg Pivški rokav, po katerem priteče iz Postojnske jame reka Pivka in 2500 metrov dolg Rakov rokav, po katerem priteče iz Rakovega Škocjana reka Rak.

Tihožitje

Skupno je dolga skoraj sedem kilometrov in je največja slovenska vodna jama. Skoznjo se v sušnem obdobju lahko pretoči manj kot 0,001 kubičnega metra vode na sekundo, po obilnejšem deževju pa tudi do 100 kubičnih metrov na sekundo.

Vhod v dvorano

Skupaj z Ravbarjevim stolpom jo je omenjal že Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. Prvi, ki je o njej izčrpno poročal in tudi prodrl naprej od sotočja pa je bil planinski kaplan Anton Urbas, leta 1849. Po prvi svetovni vojni so Italijanski vojaki zgradili skoraj dva kilometra poti in sedem mostov, ki pa so žal vsi, razen prvih dveh že dotrajani ali porušeni.

Notranjost

Poleg omenjenega edinstvenega podzemnega sotočja, ki velja za eno večjih v Evropi, jamo odlikujejo tudi velike podzemne votline, številna jezera, raznoliki kapniki in izjemna biotska raznovrstnost. V njej živi poleg 60 vrst vodnih tudi 40 vrst kopnih živali.

Bencin ?

Med vsemi je nedvomno najbolj znan endemit, človeška ribica (Proteus anguinus), ki zraste do 30 centimetrov, živi pa lahko celo do 100 let. Poleg bisera evropske favne najdemo tudi netopirje, različne rakce (jamske mokrice, jamske kozice, slepe postranice), hrošče (drobnovratnike, brzce, mrharčke) in vodne polžke.

Luknja v svet
Tihožitje

Danes sem videl veliko zanimivega, domov pa sem prinesel še okusne borovnice, katerim bo rok trajanja verjetno zelo hitro potekel. Njami…

Vlaga ?
Scroll to Top