Bolnica Franja

Muhasto vreme se počasi umika. Zmeraj bolj toplo je. Ravno prav, da se spet malce zapeljemo po prelepi Sloveniji. Tokrat sem se odločil, da obiščem Bolnico Franja. Na poti do tja se mi je pridružil še Oblaček. Tokrat je bil njegov motor v polni bojni opremi. Prav lepo zgleda z vsemi tremi kovčki. Kmalu se bliža daljše potovanje in je ravno prav, da malce po-trenira s stranskimi kovčki, da se navadi na večjo širino. Do Bolnice Franja sva šla mimo Horjula. TomTom je skoraj pri cilju spet našel bližnjico. Pot je bila vijugasta v naravi. Žal pa čisto brez makadama ni šlo. Vendar sva srečno pripela do bolnice. Bila sva zgodnja, tako da ni bilo še nobenega drugega obiskovalca, tako da sva si lahko v miru ogledala bolnišnični kompleks.

Slovenska vojna partizanska bolnica Franja je bila bolnišnica, ki je med 2. svetovno vojno od začetka zime 1943 do maja 1945 delovala blizu vasi Dolenji Novaki pri Cerknem v težko dostopni soteski Pasice.

Prispela do bolnice

Zgrajena je bila za zdravljenje ranjencev in težjih bolnikov na območju 9. korpusa slovenske partizanske vojske. Imenuje se po dr. Franji Bojc Bidovec, zdravnici te bolnišnice. Bolnica Franja je bila organizirana v več manjših oddelkov v ožji in širši okolici, v času delovanja pa se je v njej zdravilo okoli 1000 borcev iz Jugoslavije in tujih borcev tako iz držav zaveznikov kot tudi iz sil osi. Po drugi svetovni vojni je objekt prepoznaven kot zgodovinski spomenik in turistična atrakcija, dobil je znak evropske dediščine in priznanje Ameriškega združenja letalcev-vojnih veteranov.

Bolnica Franja

Hud naliv 18. septembra 2007 je z udarom vode popolnoma uničil 14 izmed 16 barak bolnišnice Franje, oskrbnik, ki je bil v času neurja v bolnici, pa se je komaj rešil. Na originalni lokaciji sta ostali baraki 1 (za ranjence in bunker) in 9 (baraka za ranjence in mizarska delavnica). Odneslo je tudi skoraj vse iz druge svetovne vojne ohranjene predmete. Po uničujočem neurju so začeli z obnovitvenimi ter restavratorskimi deli, ki sta jih financirala Občina Cerkno in Ministrstvo za okolje in prostor RS, denar pa je tudi prišel iz zamejstva ter v obliki prostovoljnih prispevkov.Na mestih starih barak in odnesenih bolnišničnih predmetov so postavili replike, ostanek originalnih predmetov pa je v muzeju v Cerknem.

Barake

Dostopna pot je vodila po potoku Čerinščica. Ranjencem so pred prenosom, ki je potekal ponoči, zavezovali oči, da ne bi mogli izdati, kje so se zdravili. Bila je edina med skritimi partizanskimi bolnišnicami, ki je poskrbela tudi za premišljeno izdelan obrambni sistem. Sovražnik se je dvakrat znašel v njeni neposredni bližini, vendar je ni odkril. Bolnišnica v soteski je bila namenjena predvsem težjim ranjencem, medtem ko so se ostali zdravili na zunanjih oddelkih, ki se po vojni niso ohranili. Pred vhodom v sotesko je bilo pokopališče, vendar grobov zaradi varnosti niso smeli vidno označiti. Vanje so položili zapečatene stekleničke, v katerih so bili shranjeni listki z osebnimi podatki. Posmrtni ostanki umrlih, ki jih niso odpeljali svojci, so bili junija leta 1946 prekopani v skupni grob na pokopališču v Cerknem. V njihov spomin so pred vhodom v sotesko postavili ploščo z imeni umrlih.

Operacijska miza

Zdravstveni delavci so reševali življenja v okoliščinah, ki si jih danes težko predstavljamo. Operacije so redko potekale brez omame, večinoma so imeli na razpolago eter, pentotal in druga sredstva. Primanjkovalo pa je antibiotikov, krvi in plazme. Improvizirati so morali tudi pri razkuževanju operacijskega perila in instrumentarija. V začetku so vse to prekuhavali, proti koncu leta 1944 pa so uvedli suho sterilizacijo z vročo paro. Preskrbo s sanitetnim materialom in zdravili so omogočale terenske organizacije, pomoč pa je po skrivnih zvezah prihajala celo iz Milana in Gradca. V marcu 1944 je prišla prva sanitetna pošiljka od zaveznikov. Marca 1945 pa so pridobili tudi rentgenski aparat, ki ga je poleg Franje imela samo še ena partizanska bolnišnica.

Mama, jutr mam zobarja

Ko sva se vrnila do motorjev je ravno pripeljal poln avtobus obiskovalcev. Očitno je bolnica še zmeraj lepo obiskana. Od tu sva se preko Železnikov odpravila do Škofje Loke, kjer sta nam se pridružila še Marjan in Darja. Pot smo potem skupaj nadaljevali po prelepi Sloveniji. Naredili smo nekaj ovinkov po manj znanih poteh. Vmes smo se ustavili v Šentjanžu, kjer so nam postregli kavico v res prelepih skodelicah. Ker so eko kmetija sem dobil domač ekološki sok.

Kavica

Dan smo zaključi na našem koncu v Radohovi vasi, kjer smo si Pri Kegeljčku privoščili pozno kosilce. Polnih želodčkov smo se poslovili in vsak je odbrzel na svoj konec domov. Morda še kak kratek izlet prihodnji teden, potem pa že prihaja letošnje daljše popotovanje po Korziki, Sardiniji in Siciliji.

Scroll to Top