Porezen

Ker sem prejšnji teden uspešno prilezel na Matajur, so se kolegi odločili, da sem sedaj zrel za kaj bolj zahtevnega. Recimo pohod na Porezen. Hitri pogled na internet mi je dal podatek, da je od Petrovega brda do vrha Porezna višinske razlike preko 800 m. Mislim, da moja pljuča v sodelovanju s prevelikim trebuščkom ravno ne bi dale željenega rezultata pričakovanega od kolegov. Tako smo se raje odločili, da gredo mladi in hiperaktivni kolegi sami na Porezen. Jaz pa grem ta čas malo naokoli. Recimo v bližnjo vasico Rut pogledati stoletno lipo. Potem pa jim pridem en del nasproti z druge strani in gremo skupaj navzdol do Marjanove domačije.

Dobili smo se pri Marjanu. Od tu smo šli skupaj z avtomobilom do izhodiščne točke. Tu sem kolege polne zanosa in energije pustil, da so zagrizli v višave proti Poreznu, sam pa sem se z avtomobilom zapeljal nazaj do Marjanovega doma. Tu sem zajahal svojo kobilico in se zapeljal v bližnjo vasico Rut.

Vasica Rut

Vasica Rut je izhodišče za srednje zahtevne pohodniške ture na Rodico, Vogel ali Črno prst. Mimo vasi Rut poteka tudi Evropska pešpot E-7.

Rut

Posebna zgodba Baške grape je bil prihod tirolskih priseljencev v vasi pod grebeni Rodice in Črne prsti. Rezultat stičišča med Alpami in Jadranom je izjemno bogata in raznolika vegetacija. Vrhovi nad Baško grapo so raj za botanike in ljubitelje gorskega cvetja. Posebno znamenita je lipa (Tilia platyphyllos) v Rutu, najdebelejše drevo v Sloveniji.

Lipa

Lipa v Rutu raste ob cerkvi svetega Lampreta v središču Ruta. Stara je več sto leti in je ena najdebelejših slovenskih dreves, z obsegom debla 8 metrov. Različni viri, ki temeljijo na ustnem izročilu, omenjajo različne starosti, od 500 do 800 let. Po najstarejšem in najzanesljivejšem viru naj bi bila stara 500 let. Možno je tudi, da je bila zasajena takrat, ko je bila zgrajena cerkev ob njej. V tem primeru bi bila stara okoli 650 let. Starost 800 let je skrajna in je možna le v primeru, ko bi jo zasadili takoj ob nastanku naselja Nemški Rut. V vaškem požaru leta 1844 je bila hudo ožgana in domačini so jo iz bojazni, da bi se zrušila na bližnje domačije, odsekali nekaj metrov nad zemljo, pred tem je bila višja kot cerkev. Posledica tega je, da je danes votla, vendar se rana še danes zelo uspešno zarašča, tudi krošnja je spet močno razraščena in vitalna.

Pogled proti Rodici
Mlinčki na vodo

Ker je bilo še dovolj časa in ker prazen žakelj ne more stati pokonci, sem si privoščil še odlično malico v Brunarici Slap.

Okrepčilo za na pot

Porezen (1630 m) je najvišji vrh Cerkljanskega hribovja z lepim razgledom na okoliške hribe. Pobočja na južni in zahodni strani so bogata z gorskim cvetjem, medtem ko so severna in vzhodna pobočja porasla z gozdovi. Na vrhu so ostanki labirinta podzemnih rovov, ki povezujejo utrdbe na severni in vzhodni strani Porezna. Utrdbe so bile del italijanskega sistema utrdb z imenom Alpski zid (Vallo Alpino), ki so jih zgradili Italijani pred 2. svetovno vojno na mejnem področju s kraljevino Jugoslavijo.

Bunker

Dogovorjeni smo bili, da se dobimo pri eni domačiji v Petrovem Brdu. Žal se z Marjanom nisva najbolje razumela. Rečeno mi je bilo, naj se držim leve, kar pa je bila napaka. Z glavne ceste sem zavil prezgodaj. Pot do domačije naj bi bila v tem primeru s spodnje strani. Celo na Google maps je bila vidna pot. Ne vem pa, kdo jo je vrisal. Kajti zelo hitro je to postala slabo prehodna gozdna pot. Na koncu pa sem še zašel iz smeri. Da sem prišel do kozolca na spodnji strani domačije sem se moral dobesedno iti gamsa in plezati precej strmo. Sem skoraj izpustil dušo. Ko so prišli do domačije pa sem prišel do spoznanja, da so oni na zgornji strani. Pot do njih je vodila skozi zelo strm pašnik. Na koncu pa sem moral še plezati preko delujočega električnega pastirja (auč).

Kasarna

Bo potrebno v prihodnje malce bolj točno doreči, kje se dobimo. K sreči je bila sedaj pot samo še navzdol. No skoraj navzdol. Marjan je takoj na začetku malce zašel s poti in smo se morali en del vračati navkreber nazaj. Na poti navzdol smo se ustavili tudi pri ostankih kasarne.

Koridor
V spomin
Rožice

Ko smo se vrnili, pa je spet sledila prava požrtija. No oni so zagotovo zaslužili dobro kosilce po napornem lazenju na Porezen. Aleš je še mlad. Marjan in Darja sta že utrjena. Naš Oblaček pa je bil vidno utrujen.

Požrtija

Ko sem jim šel nasproti, sem pustil motor na Petrovem Brdu. Tako sem se od Podbrda do mojega motorja peljal kot sopotnik pri  Alešu. Prvič sploh, da sem sedel zadaj! Zanimiv občutek. Morda malce prestrašen, ker sem bil brez motoristične opreme, ki sem jo pustil pri svojem motorju.

Včasih ne gre drugače

Nato pa počasi proti domu. Morda nasvet za sebe, da se je potrebno za podoben podvig malce bolje pripraviti. Da ne bom spet zgubljen taval po gozdu in plazil po strmih pobočjih zaradi pomanjkanja informacij. In seveda pred takim vzponom opraviti saj nekaj lažjih hribolazenj. Drugače pa zelo lep izlet.

Scroll to Top