Potepanja

Nekaj dnevni izleti

Novi Grad

Sprehod ob Plivskem jezeru. Ker imam v ponedeljek službo sem se moral počasi vrniti domov. Zadnji postanek ob bosansko hrvaški meji v Nem Gradu, kjer sem si privoščil še zadnjo bosansko kulinariko na žaru. Ves čas imel prelepo in ne prevroče vreme. Tomtom me je vodil po prelepih stranskih poteh. Morda malce strahu na hrvaški strani, a sem se uspešno izogibal makadamskim presenečenji. Bo treba še kdaj ponoviti. Upam da prihodnjič v prijetni družbi in ne kot osamljeni jezdec.

Titov bunker

Po dobrem zajtrku nadaljevanje v Konjic, kjer sem si ogledal Titov bunker. Nadaljevanje po prelepi gorski cesti do Boračkega jezera. Povratek proti domu. Spanje v Jajcu pri Plivskem jezeru. Tam kjer sem hotel večerjati so žal imeli zaprto, tako da sem se odpeljal v Jajce. Tu sem se ustavil tam kjer je bilo največ obiskovalcev. Izbira ni bila slaba.

Travnik

Zaželel sem si pravih Bosanskih čevapov. Med prazniki je ravno pravi trenutek za kratko potepanje po Bosni. Še posebej, ker v Bosni ne praznujejo dan OF. Prvi čevapi v Kozarski Dubici. Drugi v Travniku. Obisk starega obzidja mesta Travnik. Prenočevanje v motelu skupaj s popotniki Goldwing kluba Slovenije.

Ptujska Gora

Po dobrem domačen zajtrku smo se počasi odpravili proti domu. Prvi postanek je bil v Ptujski Gori. Ptujska Gora je gručasta vas na vrhu vzdolžnega slemena med rekama Dravinjo na jugu in Polskavo na severu. Kraj se je razvil, ko so ob koncu 14. stoletja zgradili novo cerkev Matere božje. Leta 1447 je dobil pravico do letnega sejma in se pričel razvijati v trg, ki je prvič omenjen 1578. Ptujska Gora je znan romarski kraj. Nekoč se je imenoval Nova Štifta, nato Mons gratiarum (Milostna gora), v času turških vpadov pa se je zaradi čudeža (Marija je goro ovila v črn oblak, da je plenilci niso opazili) med domačini uveljavilo ime Črna gora. Leta 1937 se je s prihodom minoritov kraj preimenoval v sedanje ime.

Pri dedu

Zjutraj sta nas gostitelja pogostila z bogatim zajtrkom. Bojim se, da smo jima pojedli vso njuno ozimnico. Da pa ju nismo prezgodaj zapustili, je poskrbel Alešev motor, ki nas je pričakal s prazno zadnjo gumo. Aleš je kot dober mehanik sam od montiral zadnje kolo in ga z Mirkotovo pomočjo dostavil do vulkanizerja v bližnji vasi Vinica, ki je poskrbel za preluknjano pnevmatiko. Z malce pomoči smo sestavili motor in naše popotovanje se je lahko nadaljevalo.

Scroll to Top