Beograd

Še vedno imam v spominu zanimivo izkušnjo iz lanskega leta, ko smo poskušali priti do Kozare iz zgornje strani, a smo se zaradi neprimerne ceste morali vrniti nazaj in izpustiti ogled Kozare. No, tokrat sem se do Kozare pripeljal po pravi strani, kjer ni makadama. 
Nacionalni park Kozara v geografskem in v geomorfološkem pogledu zajema področje znotraj Dinarskega gorovja v Bosni in Hercegovini (na severozahodnem delu Bosne in Hercegovine). Površina parka znaša 3.520 hektarjev. Za nacionalni park so ga razglasili leta 1967.

Očitno imajo v Bosni radi etno naselja oziroma muzeje. Danes sem se za jutranjo kavico ustavil v Etno Avliji, malo naprej od Tuzle. Poleg reke Krivave ima ta edinstveni etnični prostor številne hiše, delavnice, stražarske in druge stare stavbe, ki so bile pred več kot sto leti del ljudske tradicije  tega območja.

Vedno kadar se odpravim na furo, sam brez svojih moto kolegov, se najbolj bojim okvar. Danes se je zgodilo ravno to. Tokrat me je za zajtrk pričakala prazna zadnja guma. V tokratnem prenočišču -še sreča- je imel eden od gostov kompresor, tako da sem lahko gumo napolnil in se  odpeljal do prvega vulkanizerja, ki tudi ni bil zelo daleč. Dali smo samo injekcijo. Vulkaniziral pa bom doma, oziroma montiral novo pnevmatiko. Sreča v nesreči, hvala bogu.

Beograd je glavno mesto Srbije in ima nekaj več kot 1,3 milijona prebivalcev. Med njimi je okoli 2100 Slovencev. Mesto leži na sotočju Donave in Save v severni Srbiji. Mesto je s 7000 letno zgodovino eno najstarejših mest v Evropi.  Od leta 1403 je Beograd glavno mesto Srbije , v letih med 1918 in 2003 pa je bilo glavno mesto nekdanjih treh držav Jugoslavije (Kraljevina Jugoslavija, SFRJ, Zvezna republika Jugoslavija) ter Državne skupnosti Srbije in Črne gore. Od leta 2006 je Beograd glavno mesto samostojne in suverene države Srbije.

Zjutraj sem se počasi odpravil proti Novemu Sadu, ki je moj današnji cilj. Čez mejo sem šel preko Rigonc in se z nekaj kratkimi postanki mimo Bjelovarja ustavil šele po skoraj 400 kilometrih ustavil v Osijeku.
Seveda sem se moral ustavili ob rdečem fičku. Pred dvajsetimi leti je tank T-55 Jugoslovanske ljudske armade v hrvaškem Osijeku zmlel rdečega fička. Ob obletnici so v tem mestu odprli instalacijo, v kateri fičko tanku vrača milo za drago.