Potovanja

Spodobi se, da si za rojstni dan privoščim eno pravo turo po Avstriji. Kaj bi bilo boljšega kot vožnja preko prelaza Großglockner in potem povratek preko prelaza Nockalmstraße? Vreme je bilo res idealno za tako vožnjo. Po nekaj turobnih dnevih je bila vožnja pravi užitek. Me je pa navigacija presenetila, ko me je v Flachau zvlekla na avtocesto. Sem moral kupiti enotedensko vinjeto na počivališču. Ravno prav, ker je bil potem cestnina in bi težko opravičil vožnjo brez vinjete. No, nič hudega. Mi je tako ostalo več časa, da sem se po Nockalmstraße peljal res počasi in z užitkom. Toplo priporočam. Veliko lepše kot preko Großglocknerja.

Vreme se je vendarle ustalilo. Od doma sem šel z motorjem zgodaj, kar po avtocesti, da sem bil ob osmi uri že na zajtrku v Kranjski Gori. Da čim bolje izkoristim Koroško kartico, sem se najprej zapeljal po Goldeck panoramski cesti. Cesta pripelje skoraj do vrha. Če bi imel čas (in voljo) bi se lahko peš povzpel do vrha. Ker je bilo zadnjič tako slabo vreme, se se danes ponovno povzpel na Dobrač po Beljaški panoramski cesti. Ponovno sem tudi obiskal Alpski vrt. Tokrat je bil res izjemen razgled. Pa tudi sprehod med zelenjem je prijal. Ker zadnjič zaradi vetra nisem uspel splezati na razgledni stolp Jedvovca, sem to sedaj storil danes. Tudi tukaj me je očaral prelep razgled. Ker sem bil bolj zgodnji, sem se ob povratku v Kranjsko Goro sprehodil še okoli jezera Jasna.

Danes se je vreme izboljšalo in kot kaže bo naslednje dni lepo. Zato sem se odločil, da se danes po ogledih vrnem domov z avtom. Doma prespim in se jutri vrnem z motorjem, da izkoristim vsaj zadnja dva dneva dopusta v vožnji z motorjem. Zato sem si danes izbral zgolj obisk Osojščice. Na poti do tja pa sem se ustavil še v Bunkerskem muzeju Korensko sedlo. Po obisku muzeja pa sem se odpeljal do Gerlitzna. S kabinsko žičnico sem se zapeljal do vrha, kjer sem se malo sprehodil naokoli. V letnem času tu res ni nič zanimivega za videti. Morda kot zanimivost, da se kabinska žičnica po strmem vzponu spusti malce nazaj, ker je postajališče v kotanji. Od tu pa sem jo potem kar preko Karavanškega tunela ubral domov. Jutri pa z motorjem zgodaj nazaj, da še ujame zajtrk.

Po obilnem zajtrku sem tokrat pričel na domačem terenu s sprehodom po Zelencih. Ob jutranjem sončku zares lep razgled po zelenju. Prvi postanek v Avstriji pa je bila Adler arena – arena orlov na gradu Vajškra. Ogledal sem si pravi mali šov orlov in ostale perjadi. Naslednja točka naj bi bil Möltaler ledenik. Pa je po napovedi tam kar precej snežilo. Sem raje izbral bližnji Ankogel Molltaler. Proti vrhu je tudi tu snežilo. Tako, da sem se na kratko sprehodil po snegu in jo hitro popihal nazaj v dolino, v tople kraje. Gor je bilo okoli pet stopinj. Na poti nazaj sem se zapeljal še s panoramsko železnico Kreuzeck, kjer je bil res prelep razgled. Dan sem seveda zaključil Pri Martinu na eni od njihovih specialitet.

Tokrat na Višarje. Na poti navzgor sem si požvižgaval “Magla svuda oko nas”. Obiskovalcev bolj malo. Pač primerno vremenu. No, nekaj fotk je pa le uspelo. Od tu sem se zapeljal preko Mokrin v rudnik Terra Mystica & Montana. Nekaj podobnega kot Antonijev rov pri nas. Smo se pa dodatno zaščitili. Lepo urejeno. Dodelano s filmskimi vložki. Na koncu pa z vlakcem ven. Ravno prav časa je še ostalo, da se zapeljem po Villacher Alpenstraße do Dobrača. Žal pa me je na poti navzgor dohitel dež. Na vrhu pa popolna megla, da ni bilo niti za eno panoramsko fotko. Večerja tokrat roštilj. Z orehovo sladico.