2021

Enodnevni izleti v letu 2021

Bohinj

Letos prvi izlet v družbi. Pa še danes sva zaradi popoldanskih obveznosti potepanje zaključila okoli poldne. Dobila sva se pri Alešu. Prvi postanek je bil v Škofji Loki, kjer sva šla na kavico z Marjanom in Darjo. Malce smo pokramljali, nato pa naju je pot zanesla preko Soriške planine v Bohinj do jezera. Tudi tu sva se bolj na kratko sprehodila, da sva naredila posnetek ali dva. Odločila sva se, da se zapeljeva še na Pokljuko. Na poti do tja sva se ustavila še pri kopiji Aljaževa stolpa v Bohinju. Če že ni korajže za vzpon na pravi Triglav, je tudi ta slika majhna uteha. No, to velja samo zame, Aleš je seveda na Triglavu že bil. Ko sva prišla na Pokljuko, je bila ura že poldne, zato sva se počasi odpravila nazaj. Jaz sem jo na Bledu podurhal na avtocesto. Aleš pa se je mučil s prehitevanjem Harlijev po stari cesti. Veliko jih je bilo, saj je bil ravno ta teden zbor Harlijev na Baškem jezeru (Faaker Seeju). Eno lepo dopoldne v prelem vremenu. Upam, da se letos dobimo v še kaj večji zasedbi za kak sprehod po naši prelepi Sloveniji.

Med krošnjami

Prelepo vreme za izlet in sprehod med krošnjami. Na poti do tja pa še kratek postanek v Mini ZOO Land-u. Lepo urejen tematski park. Poleg lemurjev, makakov in prosto tekajočih kozličkov imajo sedaj tudi kralja živali. Na Rogli sem mislil, da se bom v kratkih rokavih sprehodil med krošnjami. Sem pozabil, da je trenutno na 1500 metrih še nekaj snega. Sem ostal kar v polni motoristični opremi. Stolp in pot sta lep arhitekturni dosežek. Ni pa nekega posebnega razgleda na vrhu. Za kaj takega se bo potrebno zapeljati recimo na Češko v Lipno. Ali recimo v Avstrijo na Salzkammergut. No je pa tudi naša pot med krošnjami svojevrstno doživetje. Ob povratku domov, pa še na eno domačo pico postreženo na terasi Kegeljčka.

Piran

Kot kaže nam bosta Corona in vlada še kar nekaj časa krojila usodo. Zato je najbolje, da izkoristim vsak trenutek svobode. Tokrat sem se zapeljal na Primorsko. Da me ne bo preveč zeblo. Za končno točko sem si izbral Piran. Da pa ne bo vse ena sama vožnja, pa sem ustavil še na nekaj lepih lokacijah. Da malce pretegnem “krake”. Prva postaja je bil na Bloškem jezeru. Kratek sprehod okoli jezera. Pa paziti sem moral, da me kateri od medvedov ne bi lovil. Toplo priporočam za nedeljski izlet z družino. Tokrat nisem ponovil napake in v februarju rinil na Snežnik in preko še zimskega Mašuna proti Ilirski Bistrici. Raje preko Unca in Postojne. Vmes sem se še na kratko zapeljal do Cerkniškega jezera. Tako sem se na kratko lahko ustavil še pri vojaškem muzeju v Pivki. Ker ni dolgo, kar sem ga obiskal, sem pot po kratkem oddihu nadaljeval proti Piranu.

DC3

Covid je zelo zaznamoval začetek leta. Gibanje je zelo omejeno. Zato je pravo veselje, ko omejitev na regije umaknejo za nekaj časa. Če je ta čas še lepo vreme, pa je to potrebno takoj izkoristiti, da začnem motoristično sezono. Lansko leto je bilo bolj borno glede vožnje z motorjem, tako da se je potrebno na novo kobilico še navaditi. Za začetek sem si izbral bolj domače dolenjsko okolje. Za ogledno točko pa sem si izbral letalo DC3, ki se nahaja v Otoku pri Metliki. Na poti ni bilo veliko prometa. Na izpostavljenih delih cest pa sta se nahajala pesek in zemlja, ki so jo nanesli traktorji, ko so delali na njivah. Lep počasi in po po pameti in nič ne more uničiti užitka vožnje z mojo kobilico.

Scroll to Top