Buhtlova potovanja

Prelepo vreme za izlet in sprehod med krošnjami. Na poti do tja pa še kratek postanek v Mini ZOO Land-u. Lepo urejen tematski park. Poleg lemurjev, makakov in prosto tekajočih kozličkov imajo sedaj tudi kralja živali. Na Rogli sem mislil, da se bom v kratkih rokavih sprehodil med krošnjami. Sem pozabil, da je trenutno na 1500 metrih še nekaj snega. Sem ostal kar v polni motoristični opremi. Stolp in pot sta lep arhitekturni dosežek. Ni pa nekega posebnega razgleda na vrhu. Za kaj takega se bo potrebno zapeljati recimo na Češko v Lipno. Ali recimo v Avstrijo na Salzkammergut. No je pa tudi naša pot med krošnjami svojevrstno doživetje. Ob povratku domov, pa še na eno domačo pico postreženo na terasi Kegeljčka.

Kot kaže nam bosta Corona in vlada še kar nekaj časa krojila usodo. Zato je najbolje, da izkoristim vsak trenutek svobode. Tokrat sem se zapeljal na Primorsko. Da me ne bo preveč zeblo. Za končno točko sem si izbral Piran. Da pa ne bo vse ena sama vožnja, pa sem ustavil še na nekaj lepih lokacijah. Da malce pretegnem “krake”. Prva postaja je bil na Bloškem jezeru. Kratek sprehod okoli jezera. Pa paziti sem moral, da me kateri od medvedov ne bi lovil. Toplo priporočam za nedeljski izlet z družino. Tokrat nisem ponovil napake in v februarju rinil na Snežnik in preko še zimskega Mašuna proti Ilirski Bistrici. Raje preko Unca in Postojne. Vmes sem se še na kratko zapeljal do Cerkniškega jezera. Tako sem se na kratko lahko ustavil še pri vojaškem muzeju v Pivki. Ker ni dolgo, kar sem ga obiskal, sem pot po kratkem oddihu nadaljeval proti Piranu.

Covid je zelo zaznamoval začetek leta. Gibanje je zelo omejeno. Zato je pravo veselje, ko omejitev na regije umaknejo za nekaj časa. Če je ta čas še lepo vreme, pa je to potrebno takoj izkoristiti, da začnem motoristično sezono. Lansko leto je bilo bolj borno glede vožnje z motorjem, tako da se je potrebno na novo kobilico še navaditi. Za začetek sem si izbral bolj domače dolenjsko okolje. Za ogledno točko pa sem si izbral letalo DC3, ki se nahaja v Otoku pri Metliki. Na poti ni bilo veliko prometa. Na izpostavljenih delih cest pa sta se nahajala pesek in zemlja, ki so jo nanesli traktorji, ko so delali na njivah. Lep počasi in po po pameti in nič ne more uničiti užitka vožnje z mojo kobilico.

Verjetno zadnji letošnji izlet z motorjem. Korona se počasi vrača in bodo verjetno spet omejitve na občine in se ne bo več dalo zapeljati kam dlje. Najlepša cesta mi je še zmeraj ob Kolpi. Pa še pri Alešu sem zmeraj lepo sprejet. Tokrat sem se ustavil pri obeh Klepcih. Tistemu na začetku in tistemu na koncu Klepčeve poti. Peter Klepec je legendarna oseba Zgornjekolpske doline, po izročilu osilniški domačin nenavadne moči, ki je iz doline pregnal Turke. V obdobju vpadov so Turki za pohode v notranjost takratne Kranjske zelo pogosto izbrali pot preko Kolpe in Kočevja. Legenda o Petru Klepcu se je kot ljudski spomin na te čase ohranila v krajih okrog Osilnice in jo poznajo tako na slovenski, kakor tudi na hrvaški strani Kolpe. Priimek Klepec je dejansko pogost na obeh straneh meje, zato Klepca med svoje ljudske junake prištevamo tako Slovenci kot Hrvatje.

Ker je tako lep dan, sem se odločil. da se zapeljem do Jezerskega na kavico. Ker je bilo časa več kot dovolj, sem se zapeljal še skozi Avstrijo in nazaj v Slovenijo preko Pavličevega sedla. Spodnja cesta proti Solčavi je še vedno zaprta. Hondica se je že navadila na makadamske ceste, tako da sem se zapeljal do Svetega Duha v Podolševi. Potem pa preko Luč in Podvolovljeka na Kamnik in domov.