Matajur

Rekel sem si, čas je, da nekaj narediš zase. Morda za spremembo kakšen sprehod v naravi. Morda kak vzpon na kakšen nižji hrib. Pa sem se spomnil, da imam nekje zabeleženo izletno točko na Matajurju. Zakaj pa ne, sem si rekel. Z motorjem se pride kar visoko pod vrh. Od tam pa kakšna urica do vrha. Tam okoli 300 metrov višinske razlike bom pa že zmogel. Na podvig sem povabil še Oblačka. Do tja sva jo ubrala po spodnji strani, tako da je bil prvi postanek na Kolovratu, muzeju na prostem.

Kolovrat

Na desnem bregu Soče se med Kobaridom in Tolminom dviga razgleden greben Kolovrata, od koder se odpira izjemen pogled na nekdanje bojišče soške fronte od Kanina, Krnskega pogorja do Svete Gore; na drugo stran pa nam pogled čez Benečijo in Furlansko nižino seže do Jadranskega morja. Greben Kolovrata je prehodno območje med Zgornjim Posočjem na slovenski strani in Benečijo na italijanski strani.

Rovi

Kolovrat je prepoznan kot eden izmed najbolj slikovitih grebenov v Sloveniji. Ta kraj prebudi skoraj 1 stoletje stare spomine in nam omogoči vpogled v eno izmed bojišč Soške fronte. V času prve svetovne vojne je italijanska vojska na Kolovratu zgradila obsežen sistem tretje obrambne črte, poimenovane »linea d’ armata«. Toda nemške sile so zavzele bojne pozicije na večer prvega dne zadnjega boja na Soški fronti, 24. oktobra 1917. Del te obrambne črte je danes urejen v muzej na prostem, katerega vzdržuje Fundacija Poti miru v Posočju.

Jarki

Tu so poveljniška in opazovalna mesta, mitralješki in topniški položaji, kaverne ter mreža strelskih jarkov. Obisk teh položajev je posebej zanimiv zaradi različnih detajlov, kot je na primer polžasto stopnišče v eni izmed kavern ter v veliki meri originalnih materialov, ki so bili v uporabi v vojnem času. Muzej na prostem Kolovrat je čezmejni muzej, ki se nadaljuje tudi na italijanski strani. Opazovalni paviljon je bil zgrajen na Trniškem vrhu.

Od tu je bilo samo “streljaj” stran do planinske koče na italijanski strani v Rifugio Alpino.

Tja gor gremo

Že spodaj se vidi vrh in kapela. Odlično. To bo zelo preprosto…. No pa ni bilo ravno tako preprosto. Vročina je terjala svoj davek, pa tudi sama pot ni bila ravno tlakovana. Ampak brez muje se še čevelj ne obuje. Z malce truda sva le priplezala do vrha. No vsaj jaz sem priplezal. Oblaček še “zašvical” ni dobro. Ga je zgoraj skoraj malce zeblo.

Dom na Matajure

Blizu vrha se nahaja planinska koča. Dom na Matajure je slovenska planinska koča, ki se nahaja na italijanski strani Matajurja, točneje manj kot 100 višinskih metrov zahodno oz. jugozahodno od vrha.

Še malo

Na vrhu stoji cerkev. Z vrha je lep razgled na kobariški Stol. Lepo se vidi zahodni del Julijskih Alp. Nudi lep pogled na Furlanijo in proti jugu na Jadransko morje. Gora leži v subregiji Julijske Alpe, ki spada v Zahodni Alpski svet.

Pogled na sedlo

Matajur je 1642 metrov visok razglednik nad Slovensko Benečijo. Dviga se južno od Soče nad Kobaridom. V primerjavi z ostalimi gorami v Julijskih alpah je nizek, ker pa je osamljen in odmaknjen daleč od visokih sosedov, je eden najlepših razgledišč na tem koncu naših gora. Vrh leži na državni meji z Italijo, ki pa ni tudi narodnostna meja. Njegova južna pobočja predstavljajo osrčje Slovenske Benečije, saj so vse vasi v celoti slovenske

Lej jo čebelico
Kapelica

Ko sva se spočila, je bila potem pot navzdol precej lažja. No skoraj. Pri neravninah se kaj hitro nerodno stopi, do izraza pa pridejo tudi težave s koleni. Dejansko kolena na poti navzdol precej trpijo. No, pa zato vsaj pljuča počivajo in se ne mučijo kot pri vzponu.  Yeap, staram se….

Pa še nazaj dol

Za nazaj sva se odločila, da greva mimo Ajdovščine. Da malce očistiva dušo, pa sva se ustavila še na Sveti Gori. Nad reko Sočo in Solkanom se strmo dviga romarska božja pot na Sveto Goro, visoko 682 metrov. Z gore se romarju odpre s severa slikovit pogled na Julijske Alpe, z vzhoda na Trnovski gozd, Škabrijel in Grgar, z juga na Gorico, Solkan in Sabotin, na Kras in Jadransko morje, z zahoda na vinorodna Brda, Karnijske Alpe in Dolomite. Na Sveto Goro se lahko pripeljemo iz Solkana po asfaltirani cesti, ob kateri so postaje križevega pota iz leta 1991, ali pa se podamo s Prevala peš po stari romarski poti; na Goro pridemo tudi iz Grgarja in Zagore pri Plavah.

Sveta Gora

Sveta Gora je z veličastno baziliko, frančiškanskim samostanom, romarskim domom, duhovno-izobraževalnim središčem Tau in restavracijo biser evropske Povezovalne poti treh romarskih svetišč, kamor sodita še Stara Gora nad Čedadom in Marijino Celje na Kanalskem Kolovratu. Zvonik, visok 50 metrov, ima štiri zvonove (najtežji 4335 kg) in pet malih zvončkov, ki naznanjajo uro.

Pročelje

V samostanu je od leta 1996 Marijanski muzej (votivne podobe, ostanki porušene bazilike, podobice, fotografije, listine), knjižnica (starejše knjige so po ukinitvi božje poti leta 1786 prenesli v Frančiškanski samostan v Gorico, leta 1811 pa v bivališče frančiškanov na Kostanjevico nad Gorico) in noviciat.

Notranjost

Ob 500-letnici (1514 – 2014) slovenske frančiškanske province Svetega križa nam je v juliju 2014 frančiškanski samostan Strunjan podaril kip svetega Frančiška Asiškega, izdelanega iz inox žice. Kip je nastal po »gori« prebranih knjig in pod marljivim delom s krvjo obarvanih komolcev in spretnih prstov umetnice-kiparke Katje SMERDU.

Mojstrovina

Restavracija s 400-letno tradicijo slovi po izvrstni kuhinji. Leta 1672 je dal cesar Leopold I. samostanu pravico, da izbira, postavlja in odstavlja gostilničarje, ki morajo stanovati na Sveti Gori, kjer so romarjem stalno na razpolago. Tudi danes je lahko romar, potem ko je v svetišču prejel duhovno hrano, postrežen v restavraciji, in to vsak dan. No midva se raje samo posladkala.

Posladek

Palačinke so odlične, priporočam pa tudi “Urškin zavitek”, ki je dobil ime po pastirici Urški, katere zgodba je tu na Skalnici (staro ime za Sveto Goro) dobro znana domačinom in je seveda začetek vsega dogajanja na gori.

Duhovno očiščena in rahlo utrujena od vzpona na Marajur sva odbrzela proti domu.

Scroll to Top