Potovanje po Avstriji, Češki, Poljski do Gdanska, Slovaški, Madžarski
Poglej ostaloDan četrti. Grad Lednice se nahaja na ravnini tik ob avstrijski meji. Od Dunaja je oddaljen približno 100km, od Brna pa je 60km južno. Ta grad stoji na ravnini in je med domačini izredno priljubljen – je tipična nedeljska izletniška točka. Tak, o katerem poslušamo v pravljicah, kjer živijo princese in princi in kjer je vse lepo in čudovito. Ta grad je bil do konca 2. svetovne vojne v lasti Liechtensteinske kraljeve družine in je bil presežek svojega časa po lepoti, arhitekturi in seveda bogastvu. Že med vojno pa je utrpel veliko škode, saj je kraljeva družina številne kose pohištva in dekorja odnesla z gradu. Vseeno pa je tudi danes v gradu še marsikaj za videti.
Kogar ne zanima kraljevo bogastvo, pa se lahko sprehodi skozi simetrično in natančno urejene vrtove, ki rahlo spominjajo na Versailles, le nekoliko manjši so. Poleg tega so lastniki gradu dali postaviti še rastlinjak s številnimi eksotičnimi rastlinami, ki so na ogled še danes. Najbolj hecna stvar na vrtu pred gradom Lednice pa je minaret. Ja, prav ste prebrali, na dvorišču češkega gradu stoji minaret. Brez mošeje, samo minaret. Razlog, zakaj s ga dali postaviti ni čisto jasen, najverjetneje pa zato, ker so si ga pač lahko privoščili. In tako tam stoji še danes in je v posmeh ali pa navdih kraljevi družini.
Drugi grad, ki sem si ga ogledal pa je bil grad Špilberk, ki je stari grad na vzpetini v središču Brna na Južnem Moravskem. Grad so začeli graditi v prvi polovici 13. stoletja češki kralji iz dinastije Přemyslov, dokončal pa ga je kralj Otokar II. Přemysl.[1]. Sredi 13. stoletja je grad predstavljal sedež moravskih kraljev, od sredine 14. stoletja pa so ga postopoma spremenili v veliko baročno trdnjavo, ki je postala eden najtežjih zaporov v Avstro-Ogrski. Kasneje je grad postal vojašnica, danes pa je v njem muzej, ki je precej obširen. Komaj sem našel izhod ven.
Za odpuščanje grehov, pa še obisk romarske cerkve svetega Janeza Nepomuka (češko Poutní Kostel svatého Jana Nepomuckého) na Zeleni Hori, kar pomeni zeleni hrib, ki je na robu naselja Žďár nad Sázavou, Češka, v bližini zgodovinske meje med Moravsko in Češko. Je zadnje delo Jana Santinija Aichla, češkega arhitekta, ki je pri gradnji in okrasju Borrominijev barok povezal z gotskimi elementi. Leta 1719, ko je rimskokatoliška cerkev razglasila jezik Janeza Nepomuka za nepodkupljiv, so začeli graditi cerkev na Zeleni hori, kjer se je svetnik izobraževal v svoji zgodnji mladosti. Posvečena je bila takoj po Janezovi beatifikaciji leta 1720, čeprav so se gradbena dela nadaljevala do leta 1727. Pol stoletja pozneje je bila po hudem požaru oblika strehe spremenjena. Cerkev z veliko opreme, ki jo je oblikoval sam Santini, je izjemna zaradi gotskih značilnosti in zapleteni simboliki, precej nenavadni za tisti čas. Leta 1993 je bila razglašena za svetovno dediščino. Dokumentacija za nominacijo poudarja matematična razmerja v arhitekturi, katerih cilj je “oblikovanje neodvisne prostorske realnosti” s “številom 5, prevladujočim za postavitev in razmerja” v cerkvi.
Tokrat spim blizu Litomysla, kjer si bom zjutraj ogledal grad. Nato pa že proti Poljski. Danes izjemoma odlična večerja, kar tu kjer spim.
