Po daljšem premoru smo se ponovno zbrali kompletna druščina. Tokrat smo bili povabljeni k Mirotu Ruganiju na vikend, katerega ga ima v Križančah. Dogovorili smo se, da pri njem tudi prespimo. Ker pa je iz teh koncev doma tudi Jessy, smo drugo noč prespali pri njenem dedu na kmetiji. Tako smo si lahko v miru ogledali območje, ki je danes preko meje, Prlekijo in še malo Prekmurja. Na pot smo šli res v polni zasedbi. Marjan je šel s svojo gospo. Aleš je šel s svojo družico. Ker pa naš Gregor še ni nabavil novega motorja, je šel z mano kot “moja družica”.
Prvi postanek je bil Marjanovi sestrični v Mariboru. Ker je bilo že precej vroče, smo se ob prijetnem klepetu malce osvežili. Seveda z brezalkoholno pijačo. No vsaj vozniki. Sopotniki so si lahko privoščili kakšen promil pregrehe.
Drugi postanek je bil nato že v Prlekiji blizu Zavrč. Jessy ima tu prijatelja, ki se nam je kasneje celo pridružil s svojo družico na motorju. Turistična kmetija Pri Hlebcu na Kogu je znana daleč naokoli. To so kraji, kjer kozarcu rečejo kupica, kjer je vino slajše kot na zahodu, in kjer že kot privzeto postrežejo meso iz tünke.
Kmečki turizem v prijaznem okolju z izjemnim razgledom in z lokalnimi dobrotami, ki jih dnevno menjajo in ponujajo predvsem tistim, ki v hiši tudi prespijo. V našem primeru so blestele hladne mesnine. Vinski scenosled je sestavljen iz vseh vin, ki jih pridelajo. Imajo veliko sort, tudi iz ne škropljenega grozdja, so pa izjemno pitna. Mi smo dobili domače sladko vince. Tokrat smo se izjemoma malce pregrešili tudi vozniki.
Skupaj z novo družbo smo se seveda morali ustaviti še v domači gostilnici, ki jo vodi Jessyina mama. Tudi tu smo ob hladni pijači malce poklepetali.
Bilo je že pozno in potrebno je bilo počasi odpeketati proti Križančam. Nismo peljali po najbližji pot, raje smo malo vijugali po prelepi Prleški pokrajini.
Na kratko smo se še ustavili ob Ormoškem jezeru, ki meji na Slovenijo in Hrvaško
Z malce truda nam je uspelo najti Križanče, kjer nas je pričakal Miro in nas vodil do njegovega vikenda. Hiška je res lepo urejena v mirnem Zagorskem okolju.
Značilno za ta okoliš je tudi vinogradništvo in pri Mirotu ni bilo nič drugače. V svojem vinogradu mu uspe pridelati dobro vince, ki ga je poimenoval Vino, da te kap. Skupaj z ženo sta nas bogato pogostila. Seveda ni šlo brez dobre šunke in zaseke.
Da se želodčki malce razbremenijo, smo se odločili, da obiščemo bližnjo cerkvico in si ogledamo večerni zaton. Nekateri so šli peš, sam pa sem videl, da cerkvica ni ravno blizu in sem šel raje z motorjem. Ko sta naši punci ugotovili, da je do cerkvice kar daleč, sta se raje obrnili nazaj, fantje pa so vztrajali do cilja peš. Miro in njegova gospa sta prišla za nami z avtomobilom. Tako so se fantje lahko nazaj peljali z njima.
Kot da ne bi bilo že dovolj hrane, nas je Miro postregel še z žarom.
Za uravnoteženje mesni prehrani nam je gospa Rugani pripravila odlične solate, takšne s testeninami in … . Skratka hrane veliko preveč.
Veliko prepolnih želodčkov smo se vsak na svoj unikaten način odpravili spat.