Zadnji dan v Pekingu

Današnji dan smo začeli z obiskom parka Nebeškega miru. Američani bi rekli kot Manhattan v New Yorku. Zelo lepo urejen zeleni prostor znotraj Pekinga. Večinoma same ciprese. V tem parku se večinoma zbirajo starejši ljudje v pokoju. Kitajci se dokaj zgodaj upokojijo. Ženske pri 50 letih, moški pa pri 55 letih. Tu si potem krajšajo vsak dnevnik. Nekateri igrajo karte, drugi igrajo domine. Spet tretji igrajo Mahjong. Tudi kakšen šahist se najde vmes.

Nekateri recimo igrajo na instrumente, drugi spet pojejo. Tretji spet bolj aktivno preživljajo svoj prosti čas. Recimo plešejo. Ali si sproščajo duha s Tai Chi. Tudi nekaj iger za koordinacijo in razgibavanje imajo. Recimo lopar na katerem je posebna krogla, ki mora ostati na loparju, ko delajo res zapletene in hitre gibe. Spet drugi odbijajo z nogami posebno recimo temu kroglico (ki to ni) s perjem.

V samem parku je tudi nekaj znamenitosti. Glavni je seveda nebeški tempelj. Na koncu pa je še žrtveni oltar, kjer je na sredini posebno mesto na katerega je lahko stopil samo cesar.

Od tu smo se odpravili v enega od marketov in sicer Pearl Market. Veliko bižuterije in pravega nakita. Seveda tudi ostale stvari. Tu se recimo ne splača kupovati tehnike in svile, ki so večinoma lažni. Se pa seveda splača kupovati obleko. Če seveda znate dobro barantati. Verjemite, da njihovo prvotno postavljeno ceno lahko z nekaj truda spravite na desetino vrednosti. Dejanu je šlo barantanje kar dobro od rok. Najlažje je barantati več kosov za manjšo ceno. Tako sem zelo ugodno prišel do soft shell jakne (Mamut). Pa še pas za hlače. Dejan pa si je nabavil še nahrbtnik in denarnico ( v katero nima več kaj dati 🙂 ). Vse to po res  neverjetno nizkih cenah. Kar se tiče pristnosti, pa pri nas nihče ne bo opazil razlike. Ker smo se kot skupina razpršili smo šli na kosilce vsak po lastni izbiri. Kar malce me je sram da smo šli Dejan, Zdravko in jaz v McDonaldsa. Hrana je precej podobna, a imajo nekaj svojih posebnosti.

Nato smo se odpravili na zahodno železniško postajo. Ogromna postaja. Kot zanimivost je skeniranje prtljage pri vstopu na postajališče. Ko najdeš pravo čakalnico za svoj vlak tu  z stotinami Kitajcev čakaš na vlak. Vstop na peron po navadi odprejo šele deset minut pred odhodom. Nato se vsa ta horda čakajočih potnikov zapodi na vlak. Kot malo stampedo. Nekaj malega ublaži kontrola kart, pred vhodom na peron. Tokrat so k sreči odprli peron dvajset minut pred odhodom, da smo lahko malo bolj mirno prišli do svojega vagona. Najprej nas niso hoteli spustiti noter, ker so trdili, da imamo lažne karte. Dejansko so hoteli po telefonu slišati lokalnega vodiča, da je potrdil pristnost naših kart. Potovali smo v spalnikih. V eni pregradi je šest postelj. Tri na eno in tri na drugo stran, v nadstropja.

Spali smo bolj malo, smo pa zato  čas prebili s kartanjem igre ena (uno). Dobre tri ure so minile, kot bi mignil. Itak se ve kdo je bil prvi in kdo zadnji :-). Sprehodili smo se še do vagona s prehrano, kjer smo nekaj malega pojedli. Tako nam je teh dobrih šest ur potovanja hitro minilo. Na postaji nas je pričakal avtobus z lokalnim vodnikom, ki nas je odpeljal v hotel. Hotel je zelo lepo urejen z štirimi zvezdicami, kar je za Kitajsko kar veliko. Dejansko so  v tem hotelu prebivali marsikateri Kitajski voditelji, ko so bili v Datongu.

Zjutraj pa zgodaj po znamenitostih Datonga.