Čas je, da nadaljujem raziskovanje lepot slovenskega podzemlja. Tokrat sem izbral najvišje ležečo jamo v Sloveniji. Nahaja se namreč na 1532 metrih nadmorske višine. Dan je bil prelep. Morda precej prevroč, zato je idealen obisk hladnega podzemlja.
Krajši postanek sem naredil blizu doma, v kraju Občine pri Trebnjem. Tu se nahaja Jurjeva Domačija. Jurjeva domačija je od leta 2000 kulturno etnološki spomenik lokalnega pomena in ena od najzanimivejših kulturnih znamenitosti v občini Trebnje iz sredine 18. stoletja. Obsega pritlično, delno zidano in delno leseno stanovanjsko hišo, s črno kuhinjo, hišo, kamro in štibelcem, vsi ti prostori pa imajo tudi dobro ohranjeno notranjo opremo. Ohranjeni so tudi svinjaki, kašča, vodnjak ter pod. Domačija je muzej na prostem, ki pa je odprta zgolj po predhodni najavi. Žal se vidi, da tudi počasi propada.
Naslednji postanek je bil obisk gradu Lemberk. To je srednjeveški grad, ki stoji na kamnitem pomolu nad vasjo Lemberg pri Novi Cerkvi, ob cesti med Novo Cerkvijo in Dobrno v Občini Vojnik. Lemberški grad je bil do leta 2007 ena tistih naših zgodovinskih stavb, s katero ne potomci družine Galle, ki jim je bil grad v denacionalizacijskem postopku vrnjen, ne občina Vojnik in ne država niso vedeli, kaj bi. Občini in državi je pred leti sicer uspelo zagotoviti nekaj denarja za obnovo strehe nad grajskim stolpom, a nevarnost zaradi krušečega se obzidja za prebivalce Lemberga zato ni nič manjša. Prav tako pa razmere ne dopuščajo kakršne koli dejavnosti v dvorcu.
Skratka, danes sem našel bolj ali manj zobu časa prepuščene zgodovinske znamenitosti, ki počasi propadajo.
Pot do Snežne jame se na cesti Mozirje – Solčava v kraju Strmec odcepi v višave. Po približno osmih kilometrih ozke asfaltirane ceste nas pričaka makadam. Makadamska cesta je lepo urejena in nas po približno desetih kilometrih mimo prelepih poljan, kjer se pasejo kravice pripelje do Koče na Loki. Ravno danes so imeli veselico, saj je bilo kar veliko avtomobilov parkiranih naokoli.
Od koče do parkirišča pred vhodom v jamo pa je še slabe dva kilometra. Do samega vhoda je še dobrih deset minut gozdne poti navkeber. Ravno prav da malce preveriš svojo kondicijo.
Od sprejemne hiške do vhoda v jamo se je potrebno še spustiti približno dvajset metrov višinske razlike po lesenih stopnicah. Od samega vstopa v jamo pa še dodatnih štirideset metrov po strmih kovinskih stopnicah, kjer se potem prične ogled lepote notranjosti jame. Jama se potem razširi in poviša. Celotna dolžina jame znaša 1062 metrov, za ogled pa je urejeno 630 metrov. Njen prvi del je osvetljen, naprej pa si je treba pomagati s karbidnimi svetilkami. No, pomagali smo si tudi z svojimi električnimi svetilkami.
Snežna jama najviše ležeča turistična jama v Sloveniji in med najviše ležečimi v Evropi in svetu. Njene posebnosti so večni led v vhodni dvorani, veliko jamskega okrasja in bogat jamski živelj. Doslej so odkrili sedem vrst jamskih hroščev, od tega štiri endemične, v nanosih pa ostanke malih sesalcev in rib. Visokogorsko podzemlje Snežne jame je narava izdolbla v 2062 metrov visoko Raduho nad Lučami v Zgornji Savinjski dolini. Jama je posebna tudi zaradi bogatega kapniškega okrasja, kakršnega je v više ležečih jamah sicer malo. Njeno starost ocenjujejo na deset do 12 milijonov let. In čeprav danes leži više od 1500 metrov, so kapniki v njej nastajali, ko je ležala na nadmorski višini 200 metrov, potem pa so tektonski premiki Raduho in z njo jamo dvignili za več kot tisoč metrov. Tako si razlagajo tudi njen kapniški značaj, saj je sicer na višinah nad tisoč metri prehladno za kristalizacijo kalcijevega karbonata in tvorbo sige in kapnikov.
Prijetno utrujen sem se potem odpeljal do Brnika, kjer sem se želel malce zapeljati s kartom. Ker je bila precejšnja gneča in bi moral čakati kako uro, da pridem na vrsto, sem jo raje kar popihal domov na eno dobro večerjo. Še en prelep izlet za mano.