Obzidje in Pekinška račka

Za nami je nov dan. Zjutraj smo spali malo dlje. Marijana nam obljublja, da bomo v bodoče vstajali bolj zgodaj. Za zajtrk je bila kar pestra izbira prehrane. Sicer pa nič kaj posebno Kitajskega. Po zajtrku smo se odpravili proti mogočnemu Kitajskemu obzidju. Vreme je bilo zjutraj malo muhasto. Sicer ni padal dež, je pa bila vidljivost bolj slaba. Pa tudi pihalo je dokaj močno. Marijana se je pametno odločila, da nas počaka spodaj. Mi pa smo se zapodili navkeber. Nekateri smo hitro odnehali. No ja, vsaj jaz. Stopnice so zelo strme in nekatere res grozno visoke. Tudi do 40 cm. Saj pljuča bi še zdržala. Noge pa res težko. Zato pa je Dejan prišel na račun, da se malo bolj razgiblje. Je šel kar precej daleč, da smo ga ostali potem morali čakati, da se je vrnil. Še hujši je sestop, saj kolena precej trpijo. Ali bi šel ponovno gor ? Seveda …….. takoj ko zgradijo tekoče stopnice ali dvigala. 🙂

Mimogrede smo se ustavil v edini bližnji restavraciji na kosilu. Kosilo je bilo okusno in ne posebej pikantno. Se je videlo, da je bolj restavracija za tuje turiste. Tu smo tudi videli kako izdelujejo bakrene izdelke. Njihova poslikava in obdelava. Res lepi, kvalitetni in zaradi bakra seveda dragi izdelki. Za lepo stoječo uro so hoteli recimo 480,000 Yuanov.

Po kosilu smo se odpravili proti edini odprti grobnici cesarja dinastije Ming. Zelo lepo urejena okolica. Grobnico so odkrili slučajno. Prišli so do enega lažnega rova, kjer pa so bila na kamniti plošči temeljita navodila kako priti v grobnico. Očitno so jo pozabili odstraniti, ko so pokopali cesarja. Spustili smo se dokaj globoko. Notri so sicer replike skrinj v katerih so bili pokopani cesar in cesarica. Zraven so tudi replike skrinj kjer so bili shranjeni zakladi, ki si jih je cesar vzel v posmrtno življenje. Našli so tudi dva njegova prestola. V posebnem prostoru pa so bile pokopane njegove konkubine.

Pot smo naprej nadaljevali do olimpijskega mesta. Do tja smo se peljali v precej veliki gneči. Sam olimpijski trg ni nič posebnega. Kolegi sodelavci, ki so bil na olimpijskih igrah se s tem verjetno ne bi strinjali. Verjetno pa so videli več, ko je bilo  še dostopno. Videli smo veliki stadion Ptičje gnezdo. Samo od zunaj, ker ni več odprt za obiskovalce. Videli smo tudi modro kocko, kjer so bazeni za olimpijske igre. Marijana je povedala, da so bile za časa olimpijskih iger stene napolnjene z vodo in posebej osvetljene. Žal sedaj ni več tako. Videli smo tudi kje je gorel olimpijski ogenj.

Večer smo zaključi v eni boljših restavracij kjer smo si privoščili pravo Pekinško račko. Vsi ki mislite, da ste jedli Pekinško račko, pa tega niste storili v Pekingu se krepko motite, če mislite, da ste jedli pravo Pekinško račko.  Dva meseca jih dobro prisilno pitajo. Ko so prave velikosti, jih dostavijo v restavracije.  Tu ubita račka vsaj še dva dni visi, da se vse odteče iz nje. Drobovje uporabijo za pripravo več kot sto drugih jedi. Sama račka se potem peče približno dve uri na 250 stopinj. V pravi restavraciji jo potem kuhar razreže pred vami. Tudi način uživanja račke je poseben obred. Prinesejo posebne manjše palačinke-testo. Na to si naložimo malo račke, ki jo pomočimo v posebno omako. Zraven dodamo malo zelenjave, zvijemo palačinko in pojemo. Večerje je bila res nekaj posebnega in zelo okusna.

Ko smo se vrnili v hotel je šel Dejan še na daljši sprehod okoli hotela z Zoranom, edinim Slovenskim sopotnikom. Jaz pa ta čas tole pišem in dodajam slike, kar je dokaj zamudno zaradi počasnega interneta.