Do sedaj nisem bil še na nobeni paradi motornih koles. Mislim, da je Evropski teden motorjev ob Baškem jezeru ravno pravi čas, da tudi to opravim. Predlog je padel s strani Gregorja, ki je Tini, naši sodelavki obljubil izlet z motorjem. Čisto blizu, samo čez Karavanke, ob Baškem jezeru blizu Beljaka, je bilo letos že 21. srečanje motoristov znamke Harley Davidson. To je dogodek, ki ga mora vsak motorist ali ljubitelj motociklizma vsaj enkrat obiskati.
V Ljubljani sva z Gregorjem pobrala Tino in počasi smo odbrzeli proti Baškemu jezeru. Bolj ko smo se bližali, vse več motorjev smo srečevali. Klasično pozdravljanje je ob obilici motoristov kar zamrlo, saj bi sicer roka odpovedala. Parkirali smo dokaj lahko. Našli smo mesto, kjer smo ob pijači spremljali mimohode motorjev raznoraznih oblik in vrst .
Celoten kraj se prilagodi motoristom in s številnimi dogodki zagotavljajo nepozabno doživetje. A tudi za obiskovalca, ki se tja odpravi le za nekaj ur, je zbor nekaj posebnega. Pa ne le zato, ker cesto okoli jezera zaprejo za običajen promet. Cesta je kot naročena za motoriste, ki se – pa ne samo harleyji, ampak vsi, tudi kakšen Tomosov moped oziroma Puch se je našel med njimi – podajo na skorajda posvečeno pot. S hitrostjo 30 oziroma na določenih predelih največ 50 kilometrov na uro se dobesedno paradira z motorji, kar pa je za obiskovalca, ki stoji ob strani, kot blagoslov: mimo njega se premika neverjetna zbirka motorjev, od klasičnih harley davidsonov do neverjetnih predelav. Domišljija, dokazujejo motoristi ob Baškem jezeru, nima meja.
Večina pa prisega na krom, krom in še enkrat – krom. Lastniki harleyjev so, če sodim po tem, kar je bilo videti na tokratnem srečanju, prepričani, da se mora motor motocikla in vse, kar je iz kovine, svetiti. Drugače ne gre. Ali pa lastnik ubere povsem svojo pot in posodo za gorivo, sedež in ročke naredi iz lesa!
Poleg tega ni nikakršna skrivnost, da večina motorjev, ki so rohneli ob Baškem jezeru, ni poceni in da se s predelavami – ki so za lastnike motorjev te ameriške blagovne znamke skoraj nujne – cene takoj povzpnejo na deset oziroma na nekaj deset in več tisoč evrov. Med redkimi motorji, ki so na zboru imeli ceno, ni bilo težko najti harleyja, ki so ga prodajali za 63.900 evrov.
Zato ni presenečenje, da se na avstrijskem Koroškem radi pohvalijo, kako donosen je ta dogodek. Povprečni motorist, ki na največjem evropskem moto zboru harley davidsonov preživi nekaj dni, tam pusti najmanj 400 evrov. To torej ni samo paša za oči in ušesa – nekateri so omenjali tudi kulinarični presežek v obliki pečenih rebrc, a to pustimo za drugo leto – ampak je lahko tudi lekcija o turizmu. Ob Baškem jezeru menda samo s tem dogodkom vsako leto zaslužijo več kot 20 milijonov evrov.
Ko smo se naveličali gledanja vse te hrumeče in svetleče kovine, smo zajahali svoje konjičke in se v sprevodu zapeljali okoli jezera proti izhodu. Da še mi malo pokažemo naše lepotce. Da malce začinimo vožnjo, smo se za pot nazaj odločili povzpeti preko Vršiča.
Dan je bil lep, zato ne preseneča obilica obiskovalcev. Nekateri si vzamejo čas in se sprehodijo do Slemenove špice. Tudi to imam v načrtu za prihodnje leto. En tak krajši sprehod v hribe, da se pridobi malce kondicije. Potem morda kakšen bolj naporen vzpon.
Na poti navzdol proti Kobaridu smo se ustavili še pri izviru Soče. Izvir Soče je kraški izvir in po mnenju veliko ljudi tudi najlepši izvir v slovenskih gorah. Nahaja se na nadmorski višini 990 metrov, v Zadnji Trenti. Voda ima na izviru samo 4°C. Ob sušnih obdobjih izvir celo presahne in takrat lahko pridemo v brezno, ki je globoko 35, 5 metrov. Mi se v motoristični opremi nismo sprehodili do samega izvira. Raje smo si pri koči privoščili prigrizek.
Koča pri izviru Soče stoji na 886 metrih nadmorske višine. Prva koča je bila odprta leta 1953 in je bila preurejena iz italijanskega vojaškega objekta. Kočo so nato še povečali, preuredili in naredili tudi kiosk za prodajo spominkov, ko obiščemo izvir Soče. To povečano kočo pri izviru Soče so odprli leta 1973. Še enkrat so jo povečali leta 1994 zaradi velikega števila turistov, ki si pridejo ogledat prekrasni izvir Soče. Koča je odprta od maja do konca oktobra.
Jaz sem si privoščil domače žlikrofe z gobovo omako. Res so bili zelo okusni.
Na poti proti domu sva Tino odložila pri njenih sorodnikih, ki so slavili rojstni dan. Midva z Gregorjem pa sva se počasi odpravila proti domu. Morda prihodnje leto spet obiščemo evropski teden motoristov. Takrat si bom zagotovo privoščil kakšna rebrca ali ostalo oberkrajnarsko kulinariko.