Nekaj dnevni izleti
Zaželel sem si pravih Bosanskih čevapov. Med prazniki je ravno pravi trenutek za kratko potepanje po Bosni. Še posebej, ker v Bosni ne praznujejo dan OF. Prvi čevapi v Kozarski Dubici. Drugi v Travniku. Obisk starega obzidja mesta Travnik. Prenočevanje v motelu skupaj s popotniki Goldwing kluba Slovenije.
Po dobrem domačen zajtrku smo se počasi odpravili proti domu. Prvi postanek je bil v Ptujski Gori. Ptujska Gora je gručasta vas na vrhu vzdolžnega slemena med rekama Dravinjo na jugu in Polskavo na severu. Kraj se je razvil, ko so ob koncu 14. stoletja zgradili novo cerkev Matere božje. Leta 1447 je dobil pravico do letnega sejma in se pričel razvijati v trg, ki je prvič omenjen 1578. Ptujska Gora je znan romarski kraj. Nekoč se je imenoval Nova Štifta, nato Mons gratiarum (Milostna gora), v času turških vpadov pa se je zaradi čudeža (Marija je goro ovila v črn oblak, da je plenilci niso opazili) med domačini uveljavilo ime Črna gora. Leta 1937 se je s prihodom minoritov kraj preimenoval v sedanje ime.
Zjutraj sta nas gostitelja pogostila z bogatim zajtrkom. Bojim se, da smo jima pojedli vso njuno ozimnico. Da pa ju nismo prezgodaj zapustili, je poskrbel Alešev motor, ki nas je pričakal s prazno zadnjo gumo. Aleš je kot dober mehanik sam od montiral zadnje kolo in ga z Mirkotovo pomočjo dostavil do vulkanizerja v bližnji vasi Vinica, ki je poskrbel za preluknjano pnevmatiko. Z malce pomoči smo sestavili motor in naše popotovanje se je lahko nadaljevalo.
Po daljšem premoru smo se ponovno zbrali kompletna druščina. Tokrat smo bili povabljeni k Mirotu Ruganiju na vikend, katerega ga ima v Križančah. Dogovorili smo se, da pri njem tudi prespimo. Ker pa je iz teh koncev doma tudi Jessy, smo drugo noč prespali pri njenem dedu na kmetiji. Tako smo si lahko v miru ogledali območje, ki je danes preko meje, Prlekijo in še malo Prekmurja. Na pot smo šli res v polni zasedbi. Marjan je šel s svojo gospo. Aleš je šel s svojo družico. Ker pa naš Gregor še ni nabavil novega motorja, je šel z mano kot “moja družica”.
Kot je rekel Mali Pišček – “Don’s je nov den”. Po odličnem zajtrku sem se počasi odpravil v Pekel. Tako lep dan je, jaz pa pravim da grem v Pekel. Se sliši malo čudno, a ne ? No pri meni ni nič čudnega. Pa vendar brez strahu. Grem si namreč ogledati eno naših dediščin slovenskega podzemlja.
