Prlekija

Zjutraj sta nas gostitelja pogostila z bogatim zajtrkom. Bojim se, da smo jima pojedli vso njuno ozimnico. Da pa ju nismo prezgodaj zapustili, je poskrbel Alešev motor, ki nas je pričakal s prazno zadnjo gumo. Aleš je kot dober mehanik sam od montiral zadnje kolo in ga z Mirkotovo pomočjo dostavil do vulkanizerja v bližnji vasi Vinica, ki je poskrbel za preluknjano pnevmatiko. Z malce pomoči smo sestavili motor in naše popotovanje se je lahko nadaljevalo.

Po daljšem premoru smo se ponovno zbrali kompletna druščina. Tokrat smo bili povabljeni k Mirotu Ruganiju na vikend, katerega ga ima v Križančah. Dogovorili smo se, da pri njem tudi prespimo. Ker pa je iz teh koncev doma tudi Jessy, smo drugo noč prespali pri njenem dedu na kmetiji. Tako smo si lahko v miru ogledali območje, ki je danes preko meje, Prlekijo in še malo Prekmurja. Na pot smo šli res v polni zasedbi. Marjan je šel s svojo gospo. Aleš je šel s svojo družico. Ker pa naš Gregor še ni nabavil novega motorja, je šel z mano kot “moja družica”.