Izleti

Še en lep dan. Škoda bi bilo, če se ne bi vsaj popoldne malo zapeljal z motorjem. Danes sem malce nostalgično razpoložen, tako da grem na kratek sprehod med rožicami. Mozirski gaj bo čisto dovolj za nekaj takega. Na poti nazaj pa še po blagoslov na Zaplaz. Za piko na i, pa še nekaj sladkega. Pa je še eno popoldne mimo.

Čas je, da Africa začuti malce makadama. Ni lepšega, kot jo zapeljati po panoramski cesti. Tokrat sem jo ubral po kosilu preko Polzele in Šoštanja v Črno na Koroškem kjer se prične panoramska cesta. Pri Svetem Duhu sem si privoščil osvežitev. Nazaj sem želel iti po spodnji strani na Solčavo, a je bila cesta žal zaprta. Zapeljal sem se še do mejnega prehoda Pavličevo sedlo, ki pa je bilo na Avstrijski strani zaprto. Očitno smo za Avstrijce še preveč okuženi. Tako sem se moral vrniti do Podolševe, kjer sem se potem spustil do Solčave. Nato pa preko Robanovega kota, Luč, Podvolovljeka, Strahovice in Kamnika domov.

Verjetno je že preko 20 let, ko sem bil nazadnje na Pokljuki. Seveda službeno, kjer so delali prenos biatlona. Morda smo se pred leti celo zapeljali z motorjem preko. Sedaj pa je ravno lepo vreme, da se zapeljem z motorjem na Pokljuko. Najprej seveda kratek postanek ob Blejskem jezeru. Potem pa po ovinkih Na Pokljuko. Ni se prav veliko spremenilo. Seveda zgleda drugače, ko ni odeta v snežno odejo. So ravno imeli udarni dan, ko še čistili in urejali okolico. Od tu sem se zapeljal po prelepi ovinkasti poti do Bohinjskega jezera. Po kratkem sprehodu pa preko Soriške planine v Podbrdo k Marjanu in Darji na gobovo juhico in odlične palačinke z domačo marmelado. Od tu pa preko Idrije domov.

Sedaj, ko je prekletstvo občin umaknjeno, se lahko zapeljem malo dlje. Za začetek sprehod do Aleša v Kostel. Bo nova kravica vsaj malce zadihala. Med potjo sem srečal kar nekaj motoristov, ki so se lahko zapeljali izven meja svojih občin. Pri Alešu so me seveda spet bogato pogostili. Tokrat je bilo kosilo izpod peke. Zelo okusno in obilno pripravljeno.

Po dolgem času, se nam je spet uspelo dobiti skupaj v malo večji zasedbi. Najtežje je uskladiti službe, da smo vsi prosti. Aleš in Jessy pa morata poskrbeti še za varstvo otroka. Saj za en dan ni tako težko. Mi pa smo si zaželeli, da se vsaj enkrat na leto dobimo na dvodnevnem izletu. Organizacijo smo tokrat pustili Alešu. Vsaj za osnovno pot. Prenočili naj bi pri Armanu in naslednji dan v še večji zasedbi nadaljevali potepanje.  Aleš je moral uskladiti naslednji dan z Marjanom, kar pa ni ravno preprosto, a mu je tudi to uspelo. Pot je začrtana in sobota zjutraj je ravno pravi trenutek, da se odisejada prične.