Fentaš kokoš

Po dolgem času, se nam je spet uspelo dobiti skupaj v malo večji zasedbi. Najtežje je uskladiti službe, da smo vsi prosti. Aleš in Jessy pa morata poskrbeti še za varstvo otroka. Saj za en dan ni tako težko. Mi pa smo si zaželeli, da se vsaj enkrat na leto dobimo na dvodnevnem izletu. Organizacijo smo tokrat pustili Alešu. Vsaj za osnovno pot. Prenočili naj bi pri Armanu in naslednji dan v še večji zasedbi nadaljevali potepanje.  Aleš je moral uskladiti naslednji dan z Marjanom, kar pa ni ravno preprosto, a mu je tudi to uspelo. Pot je začrtana in sobota zjutraj je ravno pravi trenutek, da se odisejada prične.

Prvo zbirno mesto je bilo pri Oblačku. Tu smo se mu pridružili še Aleš, Jessy in jaz. Počasi smo jo ubrali proti Rakitni. Na poti smo srečali več kolesarjev kot motoristov. Pri jezeru smo se ustavili na kavici. Bili smo sicer še malce prezgodnji, saj še niso uradno odprli, a se nas je gazdarica usmilila in nam pripravila kavico. Gregor pa nas je počastil s pravimi buhteljni. Sem se sicer malce počutil kot kanibal, a sem ga vseeno z veseljem zmazal. Kavica je bila ravno pravšnja, da je malce podžgala in smo lažje odvozili ovinke proti Cerknici.

Rov

Naš naslednji postanek je bil malce od Unca naprej pri Unški koliševki. Do tam je bilo sicer nekaj makadamske poti, ki pa je bila lepa. Sicer pa ravno prav, da preverim nove MT60 gume, ki sem jih, zaradi bližajoče poti v Armenijo, namenoma vzel, ker tam pričakujem bolj slabe ceste. Moram priznati, da se guma zelo dobro obnese. Na asfaltu je sicer malo glasna, ampak se odlično drži. Na makadamu pa je bila prava poezija.

Mini kapniki

Unška koliševka. Precej nenavadno in ne pretirano obetavno ime za res zanimivo znamenitost, ki bi si zaslužila mnogo več obiska. Najprej razčistimo, kaj pomeni izraz koliševka. SSKJ nam razloži, da je koliševka »večja kraška kotanja, navadno z navpičnimi stenami.« Beseda »Unška« nam namiguje, da se nahaja blizu kraja Unec. Res je.

Barvni odtenki

V gozdovih planotastega kraškega sveta, povsem v bližini nekdanje Rapalske meje med Planinskim poljem in Rakovim Škocjanom, najdemo več kot 100 metrov globoko in okoli 150 metrov široko udorno jamo, ob robu katere nam zastane dih.

Izhod v sili

Glavna zanimivost so podzemni vojaški bunkerji, ki se raztezajo ob tej kraški kotanji in se končajo celo sredi prepadov udorne jame. Zgradili so jih italijanski vojaki med obema vojnama, ki so to takratno obmejno, najlažje prehodno območje za prehod s Primorske v Ljubljansko kotlino, zelo utrdili. Zgradili naj bi kar 15 km rovov, vendar so jih kasneje zalili z vodo in zabetonirali, tako da nam je za ogled ostalo »le« 1,5 km. Če se vam to ne zdi veliko, naj povem, da bi trajalo skoraj eno uro, da si ogledate popolnoma vse.

Preddverje

S sabo je dobro vzeti baterijske svetilke, naglavne lučke ali karkoli, da v rovih ne bi ostali v temi. V notranjosti tudi ni toplo. Rovi so pogosto precej nizki, tako da morajo biti višje osebe zelo pozorne na svoje glave. Normalna športna obutev povsem zadostuje, a rovi so na določenih mestih nekoliko blatni, pa tudi voda se pojavlja v rovih.

Jamski človek

Ko smo uspeli prilesti iz rovov, smo pot z motorji počasi nadaljevali naprej.

Koliba

Ozračje se je ravno prav razgrelo, da bi se lahko malo osvežili v Idrijci. Preko Črnega Vrha smo se zapeljali do znanega kopališča Lajšt. Kopališče Lajšt je naravno kopališče, ki poleti pritegne mnogo domačinov in drugih obiskovalcev, saj se nahaja v čudoviti neokrnjeni naravi. Je del območja krajinskega parka Zgornja Idrijca, ki se razteza od mesta Idrije do roba Golakov. Znotraj parka najdemo številne botanične in geološke zanimivosti, ki sodijo v vrh slovenske naravne dediščine.

Lajšt

Najprej smo se malo sprehodili naokoli. Srečali smo cel pravega medveda.

Grizlija

Voda je res kristalno čista. Ni pa ravno za zmrznjence. Temperatura je bila pod 20 stopinj Celzija. Gregor me je res presenetil, ko se nam je pridružil.

Mrzlo za pop…

Sveži in polni energije smo se zapeljali še do Divjega jezera.

Divje …

Jezero leži v kamnitem kotlu pod stometrskimi prepadnimi stenami, ki obrobljajo ta severni rob Črnovrške planote. Divje jezero je tudi kraški izvir, saj priteka voda v jezero iz strmo spuščajočega se rova, ki je bil do sedaj raziskan do globine 160 m. Čeprav je jezerska gladina običajno spokojna, pa lahko po močnem deževju pride do močnih izbruhov vode, tudi do 60 m³/s. Iz Divjega jezera odteka reka Jezernica, ki je najkrajša površinsko tekoča reka v Sloveniji in se po 55 metrih zliva v reko Idrijco.

Divje jezero

Temperatura vode v jezeru skozi leto niha le med 7 in 10 °C. Jezero je bilo leta 1967 zavarovano kot naravni spomenik in od leta 1972 urejeno za obisk kot prvi slovenski muzej v naravi.

Pogled z vrha

Sedaj pa je ravno pravi čas, da napolnimo želodčke. Namen današnjega izleta je bil, da se udeležimo kurjega piknika Fentaš kokoš.

Še malo…

Pot do tja je bila precej zanimiva. Kar nekaj makadamske poti, od lepe do dokaj slabe na koncu. No prišli smo brez večjih težav. Bi bilo celo sramotno, če ne bi prišli, saj so do tja prišli mnogi z motorji. Tudi choperji so bili med njimi,

Piknik

Malce smo so odpočili in počakali, da sta se nam  pridružila še Marjan in Darja. Marjan je izbral precej bolj razgibano pot, a je tudi njemu uspelo priti.

Lačni

“Kokoš” je bila odlično pripravljena. Res je bila okusna. Sicer sam nisem ravno veliko pojedel, tako da se je namesto mene žrtvoval Gregor.

Fentaš kokoš
Pazi! Grize…

Polnih želodčkov smo se po bolj urejeni poti odpravili proti Marjanu v Podbrdo. Vmes smo se ustavili še na kozarček pijače na Petrovem Brdu.

Še enga spijemo…

Preden smo se odpravil spat, pa je bilo potrebno še konstruktivno predebatirati današnji dan.

Konstruktivna debata

Zjutraj sta se nam pridružila še dva Armanijeva prijatelja, Janko in Monica, ki sta letos neuspešno poskušala priti z motorjem v Iran.

Meee…

Naslednji postanek pa je bil pri slapu Kozjak. Slap Kozjak, tudi slap Veliki Kozjak, je najvišji in najbolj prepoznaven slap na potoku Kozjak, ki se pri Kobaridu izliva v reko Sočo. Potok Kozjak je levi pritok Soče in izvira visoko pod grebeni Oblega brda (1957m) in Krnčice (2142m). Vanj se zliva več manjših potokov, med njimi je najpomembnejši Muhrank, ki teče skozi Drežniške Ravne in Magozd.

Lepa potka

Do slapa smo se odpravili iz druge strani, iz Kampa Lazar preko visečega mostu nad Sočo.

Most čez Sočo
Reka  Soča po pritoku Kozjaka
Ročne umetelnosti

Potok Kozjak je izdolbel korita in prek skalnih pregrad pada kar šest slapov, od katerih je najbolj znan drugi slap Veliki Kozjak, ki je visok 15 m. Slap Veliki Kozjak predstavlja eno največjih kobariških znamenitosti, tudi zaradi lahke dostopnosti. Slap je izdolbel temačno dvorano, ki se ji je udrl strop in katere dno zaliva tolmun modrozelene barve.

Slap

Zgornji štirje slapovi so težko dostopni, saj do njih ni urejene pešpoti.

Od junija 2019 je za ogled slapa potrebno plačati nadomestilo za uporabo turistične infrastrukture, ki ga pobira Občina Kobarid. Štiri Eure ni ravno malo, saj ni prav posebno veliko videti.

Še eno poigravanje z odsevi

Že zjutraj so si nekateri zaželeli osvežitve v Nadiži in smo naredili še majhen ovinek. Po osvežitvi in  prigrizku, smo pot nadaljevali naprej.

Preko Loga in mejnega prehoda Predel smo prišli do Rabeljskega jezera. Rabeljsko jezero je ledeniškega izvora nastalo v morenski kotanji. Leži na višini 959 m, dolgo je okoli 1400 m, široko do 400 m, največja globina pa je 35 m. Površina jezera je 50 hektarov, ki pa se zaradi nanosov proda, ki ga prinašajo hudourniki, naglo zmanjšuje.

Rabeljsko jezero

Postanek je bil bolj kratek, le toliko, da smo si pretegnili noge.

Pogled z druge strani

Pot je bila predvidena preko Mokrin. Žal je nepredvideno kopanje v Nadiži ukradlo kar nekaj časa, tako da so se odločili, da ne gremo na Mokrine, ampak se raje zapeljemo do Belopeških jezer.

Spodnje Belopeško Jezero

Belopeška jezera, tudi Mangartska jezera, Fužinska jezera ali Klanška jezera (italijansko Laghi di Fusine, nemško Weissenfelser Seen), sta dve jezeri, ki ležita v Julijskih Alpah, natančneje v Mangartski dolini v bližini naselja Trbiž, nedaleč od Rateč in tromeje med Italijo, Avstrijo in Slovenijo.

Zgornje Belopeško Jezero

Tudi tukaj se nismo zadržali prav dolgo. Naprej nas je vlekla želja, da se na Bledu ponovno osvežimo, preden se razidemo. Pred tem  smo naredili še postanek za kavico v  Kranjski Gori, Marjan pa še za svečko na pokopališču.

Bled

Temperatura jezera je bila kar visoka, vsaj v primerjavi z Idrijco prejšnjega dne. Sicer samo jezero ni prav preveč privlačno.  Aleš in Jessy sta se po kopanju poslovila in pohitela domov k svoji hčerkici. Marjan, Darja in Metka so celo odplavali do otoka in nazaj. Tačas, ko smo jih čakali, sva Gregor in jaz razdrla nekaj besed z Jankom. Povedal nama je pripetljaje, ki jih je doživel v Gruziji in Armeniji. Vsak nasvet pride prav.

Zrezek Baron

Zaključek izleta smo imeli ob odlični večerji pri Larhu v Bitnjah pri Kranju.

Dvodnevni izlet je uspel zelo dobro. Veliko druženja, kopanja, vožnje z motorjem. Bi lahko še kdaj ponovili. Če se nam sploh uspe še kdaj dobiti v takšnem številu.

Scroll to Top