Budistični dan

Današnji dan je bil posvečen budističnim znamenitostim. Kitajska je drugače versko precej neopredeljena. Večina Kitajcev so ateisti. Kljub temu se je razvilo nekaj verstev. Prvotno se je razvil Konfucionizem. Konfucij je z nekaj svojimi učenci prepotoval Kitajsko in razširjal svoj nauk. Naslednji je bil Taoizem. Najbolj znani del Taoizma je Jin-Jang. Kot zadnji je na Kitajsko v prvem stoletju prišel Budizem. Budizem se je sicer razvil že v 6.stoletju pred našim štetjem v Indiji. Mali Buda (Siddharta Guatama) se je rodil nekemu princu. Princ je od prerokovalca izvedel, da bo dobil sina, ki bo velik človek, če ne bo videl gorja, ki se dogaja po svetu. Princ ga je zato držal v mestu, stran od vsega hudega. Zunanjost pa ga je v mladosti premamila in je spoznal revščino, starost in smrt. Ko je to spoznal, se je odrekel naziva princ in razkošja, ter tako dosegel razsvetljenje in postal Buda – prebujeni. Na Kitajskem, se je Budizem najbolje razširil za časa dinastije Tang. V tem času je nastalo veliko samostanov in templjev. Nekaj teh znamenitosti smo si danes ogledali. Najprej smo pogledali budistične jame Yungang, pred katerimi je tudi budistični tempelj. V jamah je bilo veliko raznovrstnih budističnih kipov in reliefov. Bilo je izredno lepo in mirno, ker ni bilo veliko Kitajskih turistov.

Vmes smo se ustavili na kosilu v eni lokalni gostilnici v enem manjšem kraju. Lokalni vodnik nas je hotel sicer peljati v bolj turistično restavracijo v enem od hotelov. Marijana nam je predlagala, da preizkusimo lokalno gostilnico. Odločitev je bila prava. Hrana je bila res okusna. Lokalnemu vodniku pa je bilo pod častjo, da bi jedel v takem pajzlu, kot pravimo mi. Ko smo hoteli da pohvali res okusno hrano, nas je kar ignoriral, tako da je morala Marijana pohvaliti domačine. Res pa, da je tej gostilnici po našem odhodu verjetno zelo zrasla priljubljenost, ker so jo obiskali turisti, kateri v ta kraj  verjetno sploh ne zaidejo. Morda so jo celo preimenovali v Gostilnico nebeških obiskovalcev :-).

Od tu smo se odpravili proti visečemu templju. Tempelj so zgradili visoko v skalah, da so se umaknili reki, ki bi lahko poplavila okolico in uničila tempelj. Razgled je bil res veličasten. Nekaterim nam je še malo pognalo adrenalin po krvi, ko smo se sprehajali po ozkih lesenih prehodih, tik nad  prepadom. Tu nam je sicer malo ponagajal lokalni vodnik, a je Marijana hitro rešila zadevo. Sicer se  je vodnik trudil kaj povedati na poti, a je njegova angleščina res obupna. Komaj da ga kaj razumemo. Prejšnja lokalna vodička je bila pravi biser proti njemu.

Po dolgi, mučni in občasno celo nevarni vožnji smo prišli v Ping Yao.

Naj glede vožnje omenim, da so Kitajski vozniki prava katastrofa. Vozijo kar vse povprek. Če je več pasov, vijugajo med njimi brez smernikov. Kar naprej trobijo drug drugemu. Naš voznik je nekajkrat obračal avtobus kar na prometni več pasovnici preko dvojne neprekinjene črte. Skratka pravilo – ko jači, taj tlači. Proti večeru vozijo z ugasnjenimi lučmi. Ko pa jih le prižgejo pa vozijo z dolgimi lučmi in meglenkami. Skratka nič čudnega, da turistom ni dovoljeno voziti po Kitajski. Dejansko tu nimajo izposoj vozil. Tujci lahko vozijo samo diplomati – če se upajo.

Hotel, je po izredno zanimiv. Urejen po starinsko.