Novo jutro, nove dogodivščine. Spet dolgočasna hitra cesta preko Belgije v Francijo do Calais-a. Očitno nedelja ni najboljši čas za vožnjo s trajektom do Anglije. Kot da bi se pol Anglije vračalo domov 
. Pa še v EU niso. Čakanje, da dobiš karto. Čakanje, da te Francozi spustijo ven. In čakanje, da te Angleži spustijo not. Sem kar malce goljufal in se z motorjem zrinil vsakič mimo kolon naprej. K sreči me niso pretepli 
. Potem je pa še trajekt zamujal. Kmalu po prihodu v Dover sem se po kratki vožnji ustavil pri policistih. Sem jih prepričeval, da cel kup norcev vozi po napačni strani ceste. Pa sem dobil občutek, da me mislijo strpati v Marico in sem jo raje popihal naprej 
. Seveda po levi. No saj ni težko. Na hitri cesti tako ali tako ne opaziš razlike. Ko sem se bližal Stonehengu in zapeljal na lokalne ceste je bil nekaj časa čuden občutek, ko se je kdo pripeljal nasproti po desni strani. Pa sem se tudi na to navadil. Danes spim pri Belem jelenčku blizu Stonehenga, ki si ga grem jutri zjutraj ogledati. Potem pa počasi proti Holyheadu, kjer se bom s trajektom zapeljal v Dublin.
