Po dobrem zajtrku sem se zapeljal v Stonehenge. Ogledal sem si to znamenitost. En kup kamenčkov kot bi rekel eden od kolegov motoristov. Skratka Veni, Vidi, Vadi. Prišel, videl, šel 
.
S površja je videti kot zmešnjava pokončnih in prekucnjenih kamnov, iz zraka pa postane njegova oblika bolj jasna. Gre za niz koncentričnih krogov iz nasute zemlje ter iz manjših in večjih kamnov. Ob vhodu čisto sam stoji t. i. petni kamen, ki je videti, kakor da bi stražil spomenik. Zabrisane sledi prihodišča vodijo v daljavo. Ampak Stonehenge je še vedno več od tistega, kar je mogoče videti iz zraka. Spričo natančnih raziskav in arheoloških izkopavanj, ki so jih vodili v zadnjih štirih stoletjih, so bile rešene mnoge uganke, povezane s spomenikom in z njegovo okolico. Tako se je arheologom posrečilo izrisati podroben načrt spomenika. Med zunanjim jarkom z nasipom in notranjima krogoma iz večjih in manjših kamnov so v tla skopani trije krogi lukenj, imenovanih Aubreyjeve, Y in Z. Središče spomenika zaznamujeta podkvasti strukturi, sredi katerih stoji oltarni kamen.
Ob robu nasipa si stojita nasproti dve gomili, ki sta ležišči dveh ohranjenih stražnih kamnov. Gomile so nasuti kupi zemlje, ki često pokrivajo grobišča: po vsem območju Stonehengea jih je veliko. V mnogih letih so raziskovalci poimenovali različne značilnosti Stonehengea ter oštevilčili kamne in luknje, kar je olajšalo delo na najdbišču.
Legendo je napisal pisatelj iz 12. stoletja – Geoffrey iz Monmoutha v knjigi History of the Kings of Britain. Govori o tem, da je v petem stoletju Saxonski poglavar Helgest pobil 300 Britanskih velikašev. Kralj Aurelius Ambrosius je hotel ustvariti sprejemljiv spomenik zanje. Merlin mu je predlagal, da gredo na Irsko in prestavijo Velikanski Kamniti Obroč iz tam v Britanijo. Geoffrey iz Monmoutha pravi, da so ta obroč iz Afrike na Irsko prinesli velikani. Kamni so bili postavljeni na gori Killarus, kjer so izvajali različne rituale. Ko so Britanci končno prišli, so ugotovili, da ne morejo prestaviti kamnov. Takrat pa je Merlin ugotovil, da bi jim lahko pomagala njegova magija. Odšli so nazaj v Britanijo in postavili obroč nazaj okoli skupnega groba pobitih tristotih Britanskih velikašev. Zgodba nam še pove, da so bili tam pokopani tudi Aurelius, Uther in Arturjev naslednik Constantine.
Pred odhodom na Trajekt za Irsko sem vmes planiral še postanek v Birminghamu na ogled Winterbourne House and Garden. Do tja in potem naprej do porta v Holyheadu bi se moral zato voziti po avtocestah. TomTom pa mi je povedal, da me v mestu čaka 20 minut zastojev. Saj z motorjem bi se morda kaj vmes rinil, pa na večpasovnici vsi nekam čudno vozijo in ne puščajo vmes dovolj prostora za motor s stranskimi kovčki. Sem se vmes ustavil na prigrizek v KFC in se na hitro odločil, da to točko raje preskočim in se raje po lokalnih cestah zapeljem do trajekta. Pametna odločitev. Na prvem ovinku, ko sem zapeljal z avtoceste dol, bi me skoraj odneslo ven, ker sem na avtocesti že kar otopel od dolgočasne vožnje. Pa sem se hitro ujel. V nekaj ovinkih je bilo še nekaj nelagodnosti, ko je nasproti nekdo pripeljal, potem pa je tudi to minilo. Potem pa pravi užitek v vožnji po lokalnih cestah. Za vsak primer, pa sem si na vetrobransko steklo nalimal opomnik, da moram voziti po levi. V treh dneh se je nabralo dobrih 2100 kilometrov. Trajekt je kot po navadi zamujal. Tole pišem na trajektu. Objavil pa bom, ko pridem v Dublin. Na trajektu pač bolj slabo lovi signal. Ah ja, večerjica na trajektu zna biti kar draga. Sicer okusno, ampak skoraj 20 evrov pa le ni tako malo. Ampak prazen žakelj pač ne stoji pokonci. Jutri pa ogled znamenitosti Dublina.
