Muhasto pomladansko vreme se je počasi umirilo. Pričenja se obdobje suhega a tudi vročega vremena. Idealno za enodnevne izlete po prelepi Sloveniji. Seveda z motorjem. Za danes sem izbral nekaj različnih oglednih točk.
Ker imajo v Mežici v Podzemlju Pece za individualne obiske predviden obisk samo ob 11.uri sem moral kar zgodaj vstati, saj do Mežice potrebujem kake tri urice umirjene vožnje, seveda po lokalnih cestah. Tako sem se že malo pred sedmo uro zjutraj odpravil od doma. Prvi postanek je bil pri Podvrhu blizu Vranskega. V bližini se nahaja Žovneško jezero, ki je umetno zajezeno akumulacijsko jezero.
Nastalo je leta 1978 s postavitvijo 73.000 kubičnih metrov obsegajoče zemeljske pregrade Trnava preko potoka Trnavca. Površina jezera je 49 ha, povprečna globina jezera pa 7 metrov. V prvi vrsti je bilo načrtovano zaradi poplavne varnosti. Danes služi tudi kot vir namakalne vode in gojišče rib. Grad Žovnek (tudi Stari grad) stoji na vzpetini (409 metrov nadmorske višine) nad Žovneškim jezerom jugozahodno od Braslovč.
Nekoč eden največjih gradov na Slovenskem je dobil ime po svobodnih gospodih Žovneških, poznejših Celjskih grofih. Grajsko jedro je danes večinoma porušeno, lahko pa ga je ločiti od obzidja, ki je stalo za njim. Glavno poslopje je bilo prostorno in skromno. Imelo je tri trakte, ki so skupaj z obzidjem na severni strani oklepali majhno notranje dvorišče. V jugozahodnem vogalu jedra je bil »Bergfried«, velik okrogel stolp, s 3,27 metrov debelimi zidovi, ki še stoje na živi skali. Skupaj z obzidjem pred seboj je učinkovito varoval glavni vhod.
Od vznožja stolpa so vodile strme kamnite stopnice v globoko dolino. Pritlična vrata so mlajša, gornja v višini prvega nadstropja pa starejša. Ob spodnjem vhodu v stolp se še vidijo ostanki kanala, s katerim so osuševali stolp. V stolpnem zidu so vidni še ostanki stopničastih kanalov, ki so povezovali nadstropja. Poleg glavnega stolpa so dobro ohranjeni tudi ostanki palasa. Po kratkem ogledu ostankov gradu in Žovneškega jezera sem nadaljeval proti Mežici, da še pravočasno ujamem obisk v Podzemlju Pece.
Rudnik svinca in cinka Mežica je eden najstarejših rudnikov v Evropi, s prvimi pisnimi omembami iz leta 1665. Rudo so na tem območju odkrili že Rimljani. Prvi zapis o odkopanem svincu pod Peco se nahaja v računski knjigi koroškega vojvode Ernesta Železnega iz l.1424. Leto 1665 pa je bilo izdano prvo dovoljenje za opravljanje rudarskih del. Rudarjenje svinčeve in cinkove rude se je nadaljevalo 330 let z nekaj vmesnimi prekinitvami. Zaradi izčrpanih rudnih zalog je bilo leta 1993 odkopavanje ustavljeno, topilnica svinčenih odpadkov in tovarna akumulatorjev sta začela z uvažanjem svinca.
Rudnik je bil preurejen v muzej, znotraj rudnika je bila zgrajena kolesarska pot. V rudniku je urejen tudi prostor namenjen koncertom in drugim različnim dogodkom.
Ogled dela rudnika, kjer so predstavljeni načini rudarjenja in rudarska oprema, ki so jo rudarji uporabljali v različnih zgodovinskih obdobjih. Po 3,5 km dolgem Glančnikovem rovu se z rudniškim vlakcem pripelje do revirja Moring in ogled nadaljuje po 1,5 km dolgi trasi do koder se povzpne po stopnicah eno obzorje više.
Kolesarjenje skozi opuščene rove v spremstvu vodiča in soju naglavnih svetilk poteka po več kot pet kilometrov dolgi podzemni poti iz ene doline v drugo. Kolesarska pot se prične na Igrčevem (643 metrov nadmorske višine) nad Črno na Koroškem in konča v drugi dolini Breg pri Mežici.
Da pa ne bom samo lazil po rovih in luknjah sem nadaljeval pot proti Slovenskim Konjicam, kjer se v idiličnem okolju nahaja Mini Zoo Land. Mini ZOO Land je zanimiv družinski izlet, kjer si lahko ogledate razna tematska prizorišča: tropski gozd, izgubljeni otok, akvarij, avstralsko pokrajino, divji zahod, pravo gusarsko ladjo, kmečko dvorišče.
Najmlajše čakajo tudi tobogani, peskovniki, spust po vrvi, vožnja z visečo železnico. Ogledate si lahko lenega krokodila, ki se nastavlja soncu, govorečega papagaja Jako in njegovo novo prijateljico Suzi, ter razigrane koze.
Takoj na vhodu vas bo pričakala avstralska pokrajina s poskočnimi kenguruji, pozdravil vas bo pritlikav zebu (ki sploh ni tako zelo majhen!), tako, malo izpod čela, pa vas bo premerila tudi gospa alpaca. Ogledate si lahko tudi nosate medvedke, rakune, želve, hranite lahko zajčke in občudujete številne vrste ptic. Oglejte si tematska prizorišča skozi oči otroka in uživajte v dnevu polnem čudes.
Po prelepem in mirnem dnevu je čas, da sprostim tudi nekaj malega adrenalina. Da tega ne bi počel na motorju, je najbolje, da to storim v gokartu. Zato sem se odpeljal v Race Land blizu Krškega.
Pista je bila zgrajena leta 2006 in izpolnjuje mednarodne pogoje CIK-FIA, B kategorije za karting. Dolžina proge je 1050 metrov in širina 8-9 metrov, ter je sestavljena iz skupno 16 zavojev, 9 levih in 7 desnih. Z vidika varnosti pa je ena najvarnejših pist, saj so njene izletne cone v vseh zavojih preko predpisanih, za še večjo varnost, pa skrbijo peščene izletne cone. “Dirkači” so jo označili kot zelo tehnično, kar dokazuje tudi njena razgibanost saj poteka na približno 4 metrih višinske razlike, kar je za karting prava redkost. V ponudbi imajo več vrst kartov. Osnovni z 7 KM doseže hitrost tja do 65 km/h. Ker sem prišel v motoristični opremi, so mi kar takoj ponudili močnejšega 17 KM kartom, ki doseže hitrost do 90 km/h. Možno bi bilo tudi preizkusiti dirkalno verzijo s 125 ccm in 30 KM, ki gre preko 140 km/h, a je bil tokrat (morda k sreči) zaseden. Profesionalci so namreč imeli trening. Ko so počivali, sem vskočil vmes in se zapeljal za deset minut, čisto sam na progi.
Po dokaj aktivnem dnevu je čas, da se seveda počasi odpravim domov. Sicer že kar pozno, a to še ne pomeni, da ni časa za kako malo večerjo. Še en lep nedeljski potep z motorjem je za mano. In seveda v upanju, da je še veliko takih pred mano.