Plitvička jezera

Zjutraj se mi je pridružil še Aleš, ki me je spremljal do Vinice. On je potem šel proti svojem domu v Kostel, jaz pa sem pot nadaljeval proti moji prvi postojanki in sicer Plitvička jezera.

V Plitvičkih jezerih sem sicer že bil in sicer na prvem vhodu, kjer sem si ogledal desno polovico.

Tokrat sem šel na drugi vhod in si ogledal levo polovico. Ta je k sreči bolj senčna, da nisem zakuhal že prvi dan.

Še vedno pravim, da je prelep kraj in priporočam vsem ogled. Si pa vzemite vsaj štiri ali več ura časa, da si v miru ogledate čimveč.

Pot sem nadaljeval proti Bihaču in nato v narodni park Una. Glavna znamenitost so slapovi Štrbački Buk. Pri prvem vhodu mi je možakar odsvetoval nadaljevanje poti, ker je menda zelo slabo vzdrževana in so menda pred kratkim imeli celo nesrečo z motoristom, ki je zdrsnil s ceste. Tako sem naredil skoraj 30 km velik ovinek, da sem prišel tja skozi glavni vhod v park.

Pot je bila tudi tu makadamska, ampak je bila lepo vzdrževana, razen morda zadnji 100 metrov pred ciljem. Vendar mi ni bilo žal. Temu bi lahko rekli Bosanska mala Niagara.

Tu sem se malce osvežil in nadaljeval do drugega slapa v sklopu Nacionalnega parka Una in sicer Martin Brod. Iz Štrbačkega buka sem se sicer moral vrniti nazaj na glavno cesto po makadamu, je pa potem preostanek potovanja minil brez makadama.

Sicer manjši slap a vreden ogleda. Okolica je bila všeč tudi krilatim živalcam.

Od Martin Broda sem potem nadaljeval pot proti Drvarju. Tu sem obiskal znamenito Titovo pečino.

Moram žal reči, da očitno nihče več ne skrbi za to kulturno dediščino in je v dokaj slabem stanju. Da prideš to vhoda v pečino, moraš imeti nekaj malega plezalskih sposobnosti. Hiška pred vhodom počasi razpada.

Pri samem vhodu v pečino pa je rešetka, tako da ni nič kaj takega  za videt. Skratka razočaran, za druge pa naj velja, da ni vredno ogleda.

Bilo je že kar pozno, tako da sem po prevoženih približno 450 kilometrih, mali večerjici in tušu dobesedno padel v posteljo.