Kot je rekel Mali Pišček – “Don’s je nov den”. Po odličnem zajtrku sem se počasi odpravil v Pekel. Tako lep dan je, jaz pa pravim da grem v Pekel. Se sliši malo čudno, a ne ? No pri meni ni nič čudnega. Pa vendar brez strahu. Grem si namreč ogledati eno naših dediščin slovenskega podzemlja.
Najbolj znana in seveda turistično obiskana jama je Postonjska. Ene od bolj znanih so še Škocjanske jame. Potem pa je že malo ljudi, ki pozna še nekaj prav lepih biserov podzemlja. Večino jih je posejanih po Krasu, kot recimo Jama Dimnice, Sveta jama in Divaška jam. Nekaj jih je celo v osrednji Sloveniji, kot so recimo Županova jama, Železna jama in Križna jama, ki sem jo celo že obiskal. Belokranjci imajo Kostanjeviško jamo, kjer sem tudi že bil. Na Koroškem sta Snežna jama in Podzemlje Pece. Za danes pa sem si izbral Štajersko Jamo Pekel.
Slap ob Idrijci
Pot od Gorice proti Savinjski dolini me je peljala preko Čepovana proti Bači na Modreju. Cesta mimo Čepovana je pravi mali motoristični raj. Ozka in polna zavojev. Ker gre nižje po dolini glavna cesta, na tej ni skoraj nič prometa. V poletnem času bi si tu marsikateri motorist lahko dal duška, zdaj pa je cesta še prehladna. Ker je bilo vetrovno je bilo tudi precej listja, tako da je bilo potrebno voziti “po pameti”. Pogled z vrha je bil res veličasten.
Pot od Bače pri Modreju do Podbrda sem že večkrat prevozil. Tudi Marjana danes ni bilo doma, ker je imel službo. Zato sem se malo višje pri Brunarici Slap ustavil in spil eno kavico.
Od tu pa potem preko Škofje Loke, Kamnika in Tuhinjske doline do Šempetra pri Celju, kjer se skriva eden od biserov slovenskega podzemlja. Tu je speljana tudi gozdna in geološka poučna pot. Med potjo do jame sem srečal nekaj zadovoljnih obiskovalcev jame. Do vhoda sem prišel nekaj pred 14. uro. Obiski naj bi bili vodeni vsako uro. Se pa pozna, da se je sezona komaj začela in sem bil ob 14. uri čisto sam.
Z vodnico sem se dogovoril, da počakamo do naslednje ure, če se bo našel še kak obiskovalec, ki si bo želel ogledati jamo. Med čakanjem sem se sprehodil po učni poti in si v koči poleg vhoda privoščil požirek ali dva. Prišlo nekaj tujcev, ki pa so pobegnili ne da bi si šli ogledati jamo. Tako sem ob 15. uri bil še vedno sam. Vodnica in njena vajenka sta se me usmilili in skupaj smo si šli ogledati jamo.
Jama Pekel je kraška jama, stara več kot 3 milijone let in ima bogato zgodovino. Leži sredi Ponikvanskega krasa, dobre 4 km severno od Šempetra v Savinjski dolini. Je ena največjih za turiste urejenih kraških jam na Štajerskem. Jamo je izdolbel tok potoka Ponikvica, ki pred jamo ponikne, iz nje pa priteče z imenom Peklenščica. 1159 metrov dolga pot po jami je lahkotno speljana in lepo vzdrževana.
V jami spoznamo tako vodno kot suho kraško jamo, saj je sestavljena iz dveh etaž. V spodnjem, vodnem delu jame pot poteka ob potoku Peklenščica in vodi do največje znamenitosti v jami, do najvišjega slovenskega, za obiskovalce iz neposredne bližine dostopnega podzemnega slapa s štirimi metri vodnega padca. Zgornji, suhi del jame krasijo raznolike kapniške oblike. Ker voda s seboj prinaša različne snovi, so kapniki v jami obarvani v različnih odtenkih rdeče in rjave barve.
V jami Pekel živijo številne rastlinske in živalske vrste. Na stenah, po stropu ter v vodi se bohotijo lišaji, mahovi in alge, v jami pa se skrivajo tudi hroščki, pajki, polžki, raki in netopirji.
Po ogledu sem se počasi odpravil proti domu. Šel sem preko Trbovelj in Litije. Vendar ne na Šmartno in Bogenšperk, temveč preko Obolnega in Stične proti domu.
Tako je bil še ne lep dvodnevni izlet za mano. Do potovanja po Španiji in Portugalski bom šel zagotovo še v Planico in verjetno za veliki ponedeljek v Mirno Peč na vse slovenski blagoslov motoristov. Če bo vmes lepo vreme, pa morda obiščem še katerega od biserov podzemlja.