Polet iz Zagreba je potekal brez zapletov. V Londonu sva morala čakati celih šest ur. Pravi dolgčas. Res ne veš kaj bi delal. Ven se ni dalo, pa tudi splačalo se nebi. Polet iz Londona je bil točen. Polet je trajal skoraj 10 ur. Ob prihodu sva takoj prevzele terenca. En prav lušten Jeep.

No pa je prišel čas odhoda. Vulkanski pepel k sreči ne bo oviral odhoda v Ameriko. Kovček je že skoraj spakiran. Ne ravno preveč nabasan, saj planiram kakšen kos obleke kupiti v Ameriki. Euro je na žalost popolnoma na psu in dolar tako visoko, da se ne splača kaj posebnega kupovati v Ameriki. Tehnikalije kot so navigacija, fotoaparat, mobitel za ameriško številko, pa adapter za elektriko in podobno je tudi pripravljeno. Potni list, mednarodno vozniško dovoljenje in cel šop natiskanih rezervacij za SUV in hotele je tudi pripravljeno. Še nekaj zadnjih fines in se lahko jutri z Dejanom odpraviva novim dogodivščinam naproti.

Tole je sicer splanirala glavca potovanja, ki je zatajila. Pri prejšnjem potovanju sva vodenje prepustila v celoti njemu. Tokrat bo treba pač malo preštudirat, da se bova držala predvidenega plana. Načeloma so prenočišča rezervirana, tako da bo dnevni potek tak kot je planiran. Če bo kje preveč natrpano bova pač kaj izpustila. Če bova kaj zanimivega opazila, pa bova malce spremenila.

Počasi se bliža odhod na popotovanje po narodnih parkih SW Amerike. Letalske karte so kupljene. Terensko vozilo je rezervirano. Hoteli so tudi že rezervirani. Potek potovanja je seveda splanirala glavca potovanja Igor. Potrebno je še nabaviti kako malenkost. Zaradi sodelovanja z dvema ninjama si priporočam nekaj daljših sprehodov kot predpripravo za huronske muke, ki mi sledijo. Pa kakšno flaško ketonala bo treba vzet s sabo, za vse bolečine, ki še prihajajo. No ja, saj menda ne bo tako hudo…