Danes pa malo v Italijo. Tokrat sem šel sam. Lepo počasi preko Cerknice in mimo Trsta do prvega postanka. Ustavil sem se pri gradu Miramare. Pot sem nadaljeval do gradu di Duino. Za vstopnino so hoteli 10 eurov, ki se mi jih ni zdelo vredno dati in sem raje odpeketal dalje do Deželnega naravnega rezervata ob izlivu reke Soče, kjer sem se malce več sprehodil.
Jesen se je začela. Čas za kostanj. Odpravili smo se na Dolenjsko v okolico Šentjerneja. Žal je letošnja bera zelo slaba. Kostanj zelo droban, pa še prav veliko ga ni bilo.
Danes smo se odločili, da obiščemo Armanijevo rezidenco v Hrvaški Istri. Prvi postanek je bil v Buzetu. Parkirali v senci in se peš odpravili naprej pogledat center. Ogledali smo si cerkvico svete Marije in se sprehodili naokoli. Drugi postanek pa je bil v Motovunu. Tu smo se sprehodili po obzidju in si ogledali staro mesto Motovun. Tu so tudi punce, ki vam znajo naplesti naprimer nogavice ali rokavice, drugače pa so znani po tartufih. V mestnem jedru veliko ostankov nekdanjih beneških lovk.
Zjutraj sva nadaljevala pot ob jezeru do Verone, kjer sva šla v živalski vrt. Bi bilo pa zanimivo iti z motorjem na safari. Še posebej med leve. Po obisku vseh ožjih in širših sorodnikov sva pot nadaljevala do Benetek. Motorja sva parkirala v garažni hiši in se sprehodila po Benetkah. Bile je zelo vroče, midva pa nisva ravno hotela zapravljati v bifejih in gostilnah. Iskala sva kakšno trgovino, kjer bi bila pijača cenejša. Ob iskanju sva se sprehodila po celotnih Benetkah. Šele proti koncu sva našla trgovinico, kjer sva si privoščila pijačo že skoraj popolnoma dehidrirana. Sva pa zato imela res dobro večerjo blizu prenočišča, ki je bilo že izven Benetk. Prihodnji dan pa sva imela povratek domov.
Verona in Benetke Beri Dalje »
Grega se je zjutraj odpravil domov, saj je imel popoldne službo. Z Alešom pa sva nadaljevala preko mnogih prelazov do znamenitega prelaza Stelvio. Malce nižji od našega Triglava. S svojimi 2758 metri prelaz Stelvio (nem. Stilfser Joch) velja za drugi najvišji asfaltirani gorski cestni prelaz v Alpah (za 12 metrov ga prekaša le francoski Col de l’Iseran) in predstavlja pravo meko za številne motoriste, kolesarje in panoramske ceste željne voznike avtomobilov. Od tu sva se še preko nekaj prelazov spustila do Gardskega jezera, kjer sva prespala. Da pa ta pot ne bi bila dolgočasna je poskrbel Aleš. Kmalu po Stelviu sva se ustavila, da neriva nekaj fotografij. Aleš ni pustil motorja v prestavi, zato mu je ta prav nesrečno padel na tla. Ob temu se mu je skrivila ročka za sklopko. Ko sva jo poskušala poravnati, pa se je prav nesrečno zlomila. Tako je moral pot nadaljevati z odlomljeno ročko sklopke. No si je vsaj utrdil prste na levi roki.
