Po kosilu je sonček tako lepo zasijal, da bi bilo greh ostati doma. Lepo bi bilo iti nekam vsaj na kavico. Celje je dovolj blizu, pa tudi na Starem Gradu še nisem bil. Tako sem zajahal mojo kobilico in odbrzel proti Celju. Se pa že poznajo jesenske razmere na cesti. Tam kjer vije pot skozi gozd, kot recimo mimo Bogenšperka se cesta od zadnjega dežja še ni posušila. Tudi listje in še kakšno presenečenje se najde na cesti. No če za vožnjo uporabljaš tisto glavo na rami in ne uporabljaš tistega, ki je pod spodnjo glavo, je lahko vožnja še vedno prijetna.

Za danes smo se uspeli dobiti še za zaključni izlet letošnje sezone. Poleg Aleša, Gregorja, Marjana in Darje, se nam je pridružila, kot sopotnica, še Gregorjeva prijateljica Jessie , tako da smo bili klasična zasedba s štirimi motorji. V Ljubljani smo pričeli potep  štirje. Prvi postanek je bil v Podbrdu, kjer sta nas Marjan in Darja pogostila s kavico in celim kupom ostalih priboljškov.

Danes naj bi bil mednarodni dan kave. Prelepo vreme je kar klicalo, da se odpravim h kolegu v Kostel na kavico. Tokrat brez drugih obveznosti. Tja sem šel preko Dvora na Kočevje. Poleg kavice sem dobil še odličen domač štrudl. Žal nisem pritisnil nobene fotke, tako da je tale slika še iz lanskega leta, ko sva šla z Alešom po Beli Krajini in sem sva se ustavila pri njih doma.