Danes sem bil bolj len za slikanje. Prelepe fotografije je naredila Darja Kusterle. Zjutraj smo imeli obilen zajtrk. Nasploh je bilo to prenočišče res fenomenalno. Do meje v Turčijo smo imeli samo 18 kilometrov. Formalnosti na meji smo opravili res hitro. Manj kot petnajst minut. Potem pa dolgočasna vožnja po Turčiji do Erzincana, kjer spimo. Cesta še zmeraj okoli 2000 metrov nadmorske višine. Najvišje smo bili na prelazu Rakin na 2550 metrih nadmorske višine. Še kar mrzlo. Cesta je bila na začetku precej moreča. Katran posut s peskom. Tam kjer je bil že asfalt, pa smo leteli ko sneta skira. Naredili smo skoraj 600 kilometrov. Nekaj kratkih postankov, da rit ne odpade. Pa en čaj v Erzurumu. Za večerjo v Erzincanu pa smo si privoščili nekaj domačega.

Ob sedmi uri nas je pozdravila jutranja ploha, ki je hitro minila. Do zajtrka je že ponehala. Potem smo imeli cel dan lepo sončno vreme. Zajtrk je bil res nekaj posebnega. S špageti. Res okusno. Ko smo krenili je bila cesta že suha. Kmalu iz Yerevana smo se ustavili, da bi si ogledali najstarejšo cerkev na svetu. Žal so jo obnavljali in se ni dalo ogledati notranjosti. Zunanjost pa so kazili delovni odri in žerjavi. Do Gyumrija nas je Yandex peljal po kar lepih cestah. Tu smo se sprehodili po tržnici in si privoščili odlično grozdje. Pot do meje je bila kar znosna. Mejne formalnosti smo opravili kar hitro. Čez mejo pa se je pričel pričakovan makadam. Kar mučna vožnja.

Danes smo se iz Azerbajdžana vrnili nazaj v Gruzijo. Azerbajdžanci so tudi ob izhodu komplicirali z dokumenti. Na Gruzijski strani pa je luštna policistka uredila vse nas v nekaj minutah. No skupaj smo se zadržali zgolj pol ure. Do meje z Armenijo smo se peljali po prelepi lokalni cesti. Na meji z Armenijo smo se skupaj zadtžali slabo urco. Gruzijci so nas hitro spustili ven. Na Armenski meji pa nas je najprej popisal policist. Potem smo lahko parkirali motorje malo naprej. Sledil je popis dokumentov pri carinikih. Ko smo zapustili mejo pa smo v bližnjem kontejnerju morali plačati še zavarovanje za motor, saj zelena karta pri njih ne velja. Od tu smo se zapeljali do prvega samostana v Hangapatu.

Po dobrem zajtrku smo se počasi začeli vračati nazaj. Nekaj časa ob obali, nato pa dolgočasnih 300 kilometrov skoraj avtoceste. Sama ravnina, tako da postane monotono in nevarno za zaspati. Smo se nekajkrat ustavili na čaj, ki je tu bolj popularen kot kava. Nekako smo prilezli do Ganje, kjer smo si privoščili manjši prigrizek. Malce smo se sprehodili naokoli in se odpeljali v Gazakh, kjer bomo prespali. Da ne bi bilo vse lepo, nas je nekaj kilometrov pred ciljem dobro opralo. K sreči smo pri hotelu lahko vsaj malo oprali motorje, ki so bili tudi zaradi dežja že pravi packi. Jutri bi šli v Armenijo, a kaže na deževno pot. Glede na stanje cest pa si res ne želimo še dodatnega blata. Upajmo na suho vreme, saj upanje umre zadnje.

Danes prišli na cilj našega potovanja. Na poti smo se ustavili še v Shamakhi kjer smo si ogledali znamenito Jummah mošejo. Potem pa končno Baku. Zjutraj smo se peljali po 15 stopinjah Celzija. V Bakuju pa se je segrelo na 28 stopinj Celzija. Prispeli smo okoli 13.ure. Tako nam je celo popoldne ostalo za sprehod in oglede. Najprej smo si privoščili manjši prigrizek, nato pa smo se sprehodili ob obali Kaspijskega jezera. Ogledali smo si nekaj znamenitosti, nato pa se odpravili k zasluženem počitku v odličnem hotelu. Za nas je bil tako ali tako poseben popust. 😀