Pobeg iz Turčije. Na meji smo hitro in brez zapletov prišli v Grčijo. Na poti smo si v Porto Lagosu ogledali ortodoksno cerkev in samostan Sveti Nikolas. Zanimivo, ker se nahajata na otočkih. Naslednji postanek je bil v Kavali kjer smo se ustavili na grški kavi in vodi. Pot smo nadaljevali ob obali, kjer smo se v Nea Peramosu osvežili v morju. Lepa grobo mivkasta plaža. Tam smo si privoščili odlično zgodnjo večerjo. Grško solato in suvlaki za mene. Odločili smo se, da ne rinemo v Solun in smo si spanje našli ob obali v prelepi vili v Paralia Ofriniou.

Danes še zadnji dan Turčije. Prevoženih 470 kilometrov, še zmeraj dolgočasnih turških cest. Glede na to, da se vračamo je pač potrebno prebroditi daljše razdalje. Vmes smo se dvakrat ustavili na čaj. Proti koncu pa smo obiskali Trojo. Splezali smo v Trojanskega konja in si ogledali ostanke Troje. V Canakkale smo si še na azijski strani privoščili odlično večerjo. Nato smo se s trajektom prepeljali na evropsko stran, kjer spimo.

Po zajtrku smo se zapodili po turških cestah iz Antalye proti Kusadasiju. Spet dobrih 400 kilometrov dolgočasne vožnje po hitrih cestah. Vmes kratek postanek za čaj in točenje goriva. Da ne bi bilo preveč dolgočasno nam je Gregijeva Honda kakšnih 50 kilometrov pred ciljem rahlo zagodla. Snela se mu je namreč veriga. Prej bi pričakoval, da bi se to zgodilo meni, saj je veriga na moji Hondi bila precej bolj ohlapna. No orodje smo imeli in smo hitro rešili zagato. Ker smo bili že v delu, smo še moji Hondi nastavili verigo. Do doma bo že zdržala. Nekaj kilometrov pred ciljem smo se ustavili v Camliku, kjer smo si ogledali muzej lokomotiv. Kar veliko eksponatov so imeli. Nato pa do prenočišča.

Zjutraj smo vstali ob šestih, da bi videli balone v Kapadokiji. Žal zaradi kislega vremena niso vzletali. Pred zajtrkom še kratek ogled Kapadokije. Zajtrk je bil precej pozen. Zaradi tega smo se morali odpovedati nekaterim predvidenim točkam. Vreme je zdržalo. Na začetku je bilo še okoli 10 stopinj Celzija. Zadnjih 100 kilometrov pred Antalyo pa je orenk zakurilo. Še zvečer po 19.uri je bilo preko 30 stopinj Celzija. Vmes smo se ustavili ob cesti na domači čaj. Ogledali smo si tudi Tinaztepe jamo. V predmestju Antalye pa še slap, ki se zliva v Mediterantsko morje. Reka Düden. Zvečer pa še odlična večerja.

Tudi danes je bilo dobrih 500 kilometrov dolgočasne vožnje po hitrih turških cestah. Vmes so nas ustavili policisti na rutinski kontroli. Popisali so dokumente. Malo smo pokramljali in odbrzeli naprej. Vmes smo se nekajkrat ustavili. Večinoma na čaj. Pri Sivasu pa sem si privoščil burger. Kakšnih 50 kilometrov pred Kapadokijo pa nas je ujel dež. Smo malce vedrili, a vseeno v dežju prispeli v Goreme. Dež je do večera sicer ponehal. Žal pa v temi ne moremo videti vseh lepot Kapadokije. Morda se zjutraj zapeljemo naokoli in naredimo kakšno fotografijo. Če bo le vreme jutri v redu. Malo smo se sprehodili naokoli na skromno večerjo. Spimo tokrat v hostlu. V jami. Če je bilo dobro za Jimi Hendrixa, bo tudi za nas. Jutri pa do Antalije. Upam, da bo lepo in toplo vreme, da se morda malce zmočimo v mediteranskem morju.