Na poti s Kuma, natančneje z Dobovca proti Radečam leži na 426 metrih n. m. v. vas Jelovo, ki šteje dobrih 150 duš in peščico hiš, raztresenih po pobočjih Kuma in naslonjenih v strme bregove. Nič hudega slutečemu mimoidočemu vzame sapo od presenečenja. Tam jih zagledaš! Palčke, palčice, Sneguljčice, Stane in Olie, Rdeče kapice, častitljive dedke in babice, ponosne orle, ošabne bele labode, kokoške, peteline in račke, hude pse čuvaje.

Za danes mi je uspelo prepričati Oblačka, da se mi pridruži na sprehodu konjenice. Ker je je ptreboval, da si nabere doatne energije sva se odločili na obisk k Divjim babam. Šebreljska planota se razteza po dolžini v smeri sever – jug, približno 6,5 km, po širini v smeri vzhod – zahod pa na približno 2 km. Nadmorska višina planote je od 260 na severni strani ob reki Idrijci, pa do 1079 m visokega Vrhovca na južni strani. Gosto naseljen je osrednji del planote, kjer leži vas Šebrelje s štirimi zaselki: Dolenjo, Srednjo in Gorenjo vasjo in Kurjim vrhom. Najvišje ležeč je Šebreljski vrh z najvišje ležečo domačijo pri Lokvarju.

Že nekaj časa je minilo od kar sem se zapeljal čez Vršič. Danes je ravno pravšnji dan, da se zapeljem do Mangartskega sedla. Hop in že sem bil v sedlu moje nove zverinice. Do Kranjske gore sva kar hitro pri vijugala. Pri Jasni je seveda obvezen kratek postanek in obisk kozoroga. Nekaj kilometrov naprej pa seveda postanek pri Ruski kapelici. Obiskovalcev je bilo malo. Pot na Vršič je bila še kar mirna. Je pa na prelazu bila kar velika gneča. Očitno se splača Vršič obiskati med tednom in ne čez vikend, tako kot jaz sedaj. K sreči je bila potem pot na Mangartsko sedlo skoraj prazna.

Še en lep dan. Škoda bi bilo, če se ne bi vsaj popoldne malo zapeljal z motorjem. Danes sem malce nostalgično razpoložen, tako da grem na kratek sprehod med rožicami. Mozirski gaj bo čisto dovolj za nekaj takega. Na poti nazaj pa še po blagoslov na Zaplaz. Za piko na i, pa še nekaj sladkega. Pa je še eno popoldne mimo.

Čas je, da Africa začuti malce makadama. Ni lepšega, kot jo zapeljati po panoramski cesti. Tokrat sem jo ubral po kosilu preko Polzele in Šoštanja v Črno na Koroškem kjer se prične panoramska cesta. Pri Svetem Duhu sem si privoščil osvežitev. Nazaj sem želel iti po spodnji strani na Solčavo, a je bila cesta žal zaprta. Zapeljal sem se še do mejnega prehoda Pavličevo sedlo, ki pa je bilo na Avstrijski strani zaprto. Očitno smo za Avstrijce še preveč okuženi. Tako sem se moral vrniti do Podolševe, kjer sem se potem spustil do Solčave. Nato pa preko Robanovega kota, Luč, Podvolovljeka, Strahovice in Kamnika domov.