Čas spet za kamenčke. Obalno utrdbo Frangokastelo so zgradili Benečani v 14 stoletju, da bi južno obalo branili pred saracenskimi gusarji. Nekoč mogočna utrdba je danes samo še ogrodje nekdanjega oporišča. Legenda pravi, da se enkrat na leto iz morja dvignejo duhovi, ki želijo zavzeti grad. No tokrat so jo zavzeli delavci in se ni dalo ogledati notranjosti. Sem pa zato izkoristil bližino skoraj prazne plaže in se že zjutraj osvežil. Še zmeraj na jugu je Samostan Moni Preveli, ki je zaradi čudovite lege in panoramskega razgleda, ena najprivlačnejših znamenitosti na otoku. V njem najdemo cerkev sv. Janeza s čudovitimi ikonami in zlatim križem. Ogledamo si lahko še razkošna oblačila in samostansko srebrnino. Legenda pravi, da so Nemci trikrat skušali ukrasti zlati križ, vendar so vedno odpovedali motorji letala.

Tokrat malo manj kamenčkov in malo več vožnje, kot bi rekel naš Marjan. Pa vendar najprej obisk samostana, da spovem grehe, ki jih bom naredil na cesti 🙂. Ampak sreča je na strani PO-GUM-nih 🙂. Kolimvari je vasica, kjer še ni prišel vpliv turizma. Kilometer severno najdemo samostan Moni Gonias, kjer v cerkvenem muzeju najdemo čudovite ikone in duhovniška oblačila. V bližini na polotoku Rodopos stoji tudi vojni spomenik Mnimeio Pesonton Evelpidon. Med serpentinastim spuščanjem na zahodni obali zagledamo laguno pri rtu Kutri in prostrano plažo Falassarna. Tu sem se malce osvežil v morju. Ne vem sicer koliko je morje toplo, ampak lahko sem preprosto zakorakal notri.

Trajekt je prispel na Kreto kmalu po 6. uri zjutraj. Zato sem si najprej privoščil en mali kapučino in mohito, skupaj z mojo nasrečnejšo številko. Nato sem se počasi odpravil v Fodele. V vasici Fodele se nahaja rojstna hiša slikarja El Greco (1541-1614). Njegovo pravo ime je Domenikos Teotokopulos. Učil se je pri Tizianu v Italiji, nato pa se je preselil v Španijo v mesto Toledo, kjer je dobil nadimek El Greco, kar pomeni Grk. Žal sem bil več kot uro prezgodaj in nisem čakal, da se odpre muzej. Sem pa poslikal bizantinsko cerkev device Marije (Panagia), ki je nasproti muzeja.

Zajtrk je bil postrežni, hitrost postrežbe pa nična. No vsaj zajtrk je bil odličen. Sem pa zato izgubil skoraj uro. Na Makedonski meji sem bil v nekaj minutah čez. Je pa bila na Grški strani kar velika gužva. K sreči me je dohitel motorist domačin in mi pomahal, da grem za njim. Sva šla mimo vseh. Na kratko sva pokramljala s policistom na meji in ob pregledu PFL obrazca in potrdila o gobavosti, pardon, pozitivnost, sem v nekaj minutah bil v Grčiji. Živeli motoristi.

Jutranja ploha mi je lepo oprala motor. Ko sem zajahal kobilico je dež že ponehal. Vendar sem za vsak primer nataknil vsaj dežne hlače. Do meje sem uspešno bežal pred dežjem. Na srbsko-makedonski meji je bila kar gneča. Se je kar vleklo. Skoraj eno uro, da sem prišel v Severno Makedonijo. Pa še dež me je skoraj ujel. Razen čakanja na dokaj znosni temperaturi okoli 20-23 stopinj Celzija, so mi na meji samo pomahali, ko sem povedal, da grem v Grčijo. Nobenih komplikacij. V Skopju sem bil že nekajkrat. Tudi z motorjem enkrat. Tokrat sem ga preskočil in si za edino ogledno točko določil kanjon Matka. Ko sem prišel tja, me je po kratkem sprehodu dež končno ujel. Ni kaj. Oblekel sem dežno opremo in se odpravil naprej. Kljub dežju sem se zapeljal še na drugo stran kanjona. Dež je potem počasi ponehal in sem v Gevgelijo prišel po suhem. Tokrat pečenka za večerjo. Zelo okusno. Pa tudi šobska ni bila slaba. Od jutri naprej bodo bolj ali manj suvlakiji 🙂. Za današnjo pesmico pa bi izbral Tih deževen dan od 1X banda. Za danes добра ноќ. Jutri pa Καλημέρα