Še en lep dan za izlet z motorjem. Tokrat na Avstrijsko stran. Za akumulacijsko jezero na reki Malti sem prvič slišal že pred leti, ko sem doma brskal med prospekti in videl velik napis MALTA, potem pa sem razočarano ugotovil, da to ni tista Malta, lušten otok v Sredozemlju, ampak “kr-nek brezvezen« jez. Pa vendar mi je tako močno ostal v spominu, da sem podzavestno vedel, da tja moram enkrat iti! Jezero KÖLNBREIN STAUSEE leži na koncu doline Maltatal, na nadmorski višini 1902 m/m. Dostopno je po 14,4 km dolgi ozki panoramski cesti, za katero je potrebno plačati in ki je občasno enosmerna, zato je povsem običajno, če stojite pol ure in čakate na zeleno luč.
Cesta je speljana po ozki dolini in skozi dva tunela, zaradi česar poteka promet delno enosmerno. Začne se pri 911 m/m in konča na dobrih 1900 m/m. Panoramska cesta je odprta od 1. maja do 26. oktobra, od 7h – 18h.
Jez je visok 200 m in dolg 626 m. Debelina betonskega zidu je skoraj 8 metrov (pri temeljih 40 m). Pogled nanj pa zares čudovit, veličasten. Dan je bil sončen, ker pa lokacija leži na 1902 m/m in je izpostavljena vetrovom, nisem izzival v kratkih rokavih. Sprehodil sem se čisto do drugega konca jeza, od koder je razgled še lepši.
Največja znamenitost na jezu je zagotovo ploščad SKYWALK, ki štrli iz zunanje stene in je pravi magnet za obiskovalce. Ne samo da štrli iz zida in se marsikomu tresejo kolena, ko stopa po mrežastih stopnicah, tudi tla so iz mrežaste kovine in delno iz stekla, tako da se vidi “do dna”. Povsem jasno, da sem na ploščad moral iti.
Avstrijci res znajo skrbeti za turiste, da se ne jezimo po nepotrebnem. Poleg semaforja je tudi odštevalni semafor, enak pa je postavljen tudi pod slapom.
Na poti v dolino Malta sem naredili kratek postanek za ogled mesta Gmünd. To koroško mesto mi je bilo povsem nepoznano, zato je name naredilo toliko močnejši vtis. Presenečen sem bil nad urejenostjo starega dela mesta, kjer so imele vse hiše obnovljene fasade, tlakovane ulice, vse tako lepo in čisto …. Res se je bilo vredno sprehoditi skozenj in občudoval sem to avstrijsko natančnost s katero uredijo vsak manjši kraj in ga naredijo turistično privlačnega.
In kakor sem bil nad mestom prijetno presenečen sem bila nad muzejem rahlo razočaran. Mogoče zaradi prevelikih pričakovanj, kaj vem. Muzej je majhen, narejen je na skednju in zbirki cca 15ih starih Porschejev težko rečem muzej. Velik vtis je name vsekakor naredila video predstavitev nastanka tega družinskega podjetja, ki so nam jo zavrteli v slovenščini. Hvala!
Vstopnice so zasoljene, zato sem fotografiral vse, kar se mi je zdelo primerno.
Moja naslednja točka so bile opice. Do tja sem sem peljal mimo Miljskega jezera. Milštatsko jezero (nemško Millstätter See), tudi Miljsko jezero je jezero na avstrijskem Koroškem, severno od doline Drave pri Špitalu. Leži na nadmorski višini 588 m, po dolžini meri 11,5 km in po širini 1,8 km in je drugo največje na Koroškem. Po eni od legend naj bi jezero oziroma naselbina na obrežju dobila ime iz latinske besede »mille statuae« (tisoč kipov), ki naj bi jih slovanski koroški knez Domicijan po svoji spreobrnitvi v krščansko vero, kot poganske kipe slovanskih bogov in boginj vrgel v jezero. V samih Miljah sem se ustavil bolj na kratko.
Ste vedeli, da vam za ogled makaki opic, sploh ni potrebno na Japonsko? Na Avstrijskem Koroškem, v mestu Beljak / Villach, imajo namreč prav poseben hrib z makaki opicami. Hrib opic (Affenberg) ne bi bil verjetno nič posebnega, če se po njemu ne bi makaki opice prosto sprehajale med vami in vam med ogledom prekrižale pot, si vas z zanimanjem ogledovale, posedale na ograji ali drevesu komaj meter stran od vas…
Če jih slučajno ne opazite, bodo za to poskrbele kar same… Nekatere makaki opice za pozornost namreč ploskajo, druge se tepejo po glavi, tretje pa le glasno vreščijo in se preganjajo po gozdu ter skačejo iz veje na vejo. Hrib opic v Beljaku / Villachu je pravzaprav nekakšen park, ki se razteza na štirih hektarjih in kjer se opice lahko prosto gibajo. Vse skupaj se je začelo leta 1996, ko so iz Japonske na to področje naselili 39 makaki opic. Sedaj jih je v parku že preko 150.
Nekoč so bile makaki opice svete živali, sedaj pa so te živali zaradi divjega lova nanje ogrožene. Vsako leto je namreč ubitih ali ujetih več kot 5000 makaki opic. Na hribu opic jim želijo zagotoviti varno življenje. Park je privatno voden in se pokriva izključno od vstopnin. Park si prizadeva, da bi čim več ljudi poučili kdo sploh so makaki opice. Na hribu opic se vsako leto skoti več kot deset opičjih mladičkov.
Ker je bilo še dovolj časa sem se ustavil še v Celovcu in si ogledal znameniti Minimundus. Minimundus še zmeraj šteje med najbolj priljubljene in najbolj poznane izletniške cilje na avstrijskem Koroškem.
Zgodovina miniaturnega sveta ob Vrbskem jezeru se je pričela v 50ih letih z vizijo tedanjega deželnega predsednika društva RETTET DAS KIND, dvornega svetnika dr. Petra Zojerja, da na enem mestu združi znamenitosti s celega sveta. Pod izvornim imenom ‘Minieurop’ je bilo tedaj na ogled 20 modelov.
Tekom časa se je površina parka povečala na 26.000 m² in razširila s številnimi zgradbami od blizu in daleč. Po veliki prenovi ima Minimundus od pomladi 2016 naprej povsem nov sijaj. Z novim pokritim Doživljajskim svetom in privlačnim spremljevalnim programom z glasbenimi in kulinaričnimi prireditvami se je Minimundus razvil v celoletno doživetje za odrasle in družine.
Od tu pa nazaj čez Ljubelj in ker je bilo že pozno kar na avtocesto proti domu. Še en prelep dan za mano. Tokrat prav turistično obarvam.