Ob vsej tej pandemiji smo se uspeli celo enkrat zbrati skupaj in se malce zapeljati z motorji. Poleg Aleša, Marjana in Grega, se nam je pridružil še Jernejc. Prvi zbor je bil pri Alešu. Od tam pa so se pripeljali do mene. Skupaj smo se zapeljali v Vrh pri Fari k Aleševim staršem. Seveda smo bili spet bogato pogoščeni. Ob obilici hrane smo se zaklepetali in ura je kar tekla. Ko smo se uspeli premakniti smo se zapeljali do gradu Kostel. Sedaj je že odprt za obiskovalce. Bilo je presneto vroče, a smo se se lahko malce ohladili v senci ostankov obzidij. Ko smo zaključili je bila ura že tako pozna, da smo se poslovili. Aleš je ostal doma. Jernejc je šel po svoje. Marjan pa se je med potjo tudi odcepil po svoje. Grega me je pospremil do doma in nato odpeketal domov. Res prelep dan.
Grad Kostel je grad v dolini reke Kolpe, ki je v pisnih virih prvič omenjen leta 1336 kot »castrum Grafenwarth«, kar pomeni utrdba, trdnjava, zatočišče, šele leta 1449 pa kot Costel. Na mestu današnjega gradu naj bi pred tem stala utrdba, ki pa so jo Ortenburžani, vazali oglejskih patriarhov, med letoma 1247 in 1325 prezidali, da bi zavarovali svojo posest, ki je segala od Čušperka do Kolpe. Po smrti ortenburškega grofa Friderika ΙΙ. 28. aprila leta 1418 je prišel Kostel v last celjskih grofov, ki so ga dozidali in razširili v mogočno utrdbo, eno največjih na kranjskem, kakršna je razvidna tudi iz dandanašnjih razvalin. Poimenovali so ga po nemško »Grauenwarth«, naselje in trg ob njem pa je ohranilo ime Kostel. Grad in naselje ob njem so obdali z več kot dva metra debelim in visokim obzidjem, ki je bilo ojačano s petimi obrambnimi stolpi. Služil je kot mejna utrdba v obrambi Kranjske in celjske posesti ter pozneje tudi v obrambi proti turškim vpadom.
Zaradi izpostavljene lege nad Kolpo in težje dostopnosti je bil v času turških vpadov pomembna ovira oziroma obrambna točka v sistemu protiturške obrambe, hkrati pa je bil vključen v sistem kresišč, ki so služila za hitro obveščanje o prihajajoči turški nevarnosti. Leta 1809 so Kostelci napadli v gradu nastanjene francoske vojake in tako sprožili oboroženo fazo kočevskega protifrancoskega upora, največje vstaje proti francoskim okupacijskim oblastem v Sloveniji nasploh. Po povračilnem požigu gradu je ob robu trga nastala spodnja graščina, za katero pa je bilo usodno obdobje druge svetovne vojne. Kljub temu se je trška naselbina ohranila svoj značaj in je danes še edino naseljeno tovrstno naselje v državi. Z obnovitvenimi in rekonstrukcijskimi deli je bil gradu od devetdesetih let dalje povrnjen del nekdanje podobe, grad pa je dal ime in grb tudi današnji občini Kostel.
