Kolpa

Juhuhu, nova motoristična sezona je tu. Res prelepo vreme. In bil bi greh, da ne bi zbudil svojo ljubico iz zimskega spanja in jo popeljal na njen prvi letošnji sprehod. Se pa spodobi, da se za tak podvig pripravi tudi motorist. Zato sem včeraj šel na kondicijski sprehod na dva manjša hribčka. Za prvega sem si izbral Šmarno goro. Ker nisem ravno hribolazec, sem si za podvig izbral najkrajšo in najlažjo pot do Šmarne gore. Podvig sem namreč pričel v Ljubljana-Šmartno.

Ker ni bilo kondicije sem za vzpon potreboval malce več časa, kot je pisalo na tabli na pričetku vzpona. Z malo vztrajnosti in potrpljenja mi je uspelo prilesti do vrha. Malce sem se sprehodil po vrhu in poslikal lep razgled proti našim julijskim vrhovom.

Kam pa zdaj ?

Hoja je najpreprostejši način, da ostanete aktivni – izboljša cirkulacijo, mobilnost in ravnotežje, pomaga pri izgubi odvečne telesne teže in celo pomaga preventivno proti osteoporozi. Vse kar morate storiti je, polagati eno stopalo pred drugo.

Romarska cerkev Matere božje
Razgled s Šmarne gore

Menda je bil ravno takrat na Šmarni gori tudi sodelavec Robi, a naključje je hotelo, da se najini poti nista križali. Priznam da je bil spust za kolena skoraj težji kot vzpon. Poln energije sem se odločil, da se sprehodim še na Cankarjev hrib – Rožnik. V primerjavi s Šmarno goro, je bil to prav lahkoten sprehod.

Cerkev Marijinega obiskanja

Danes pa je čas, da zajaham kobilico in jo popeljem na sprehod. Odločil sem se, da se zapeljem do Kolpe, se ob mirni in prazni cesti ob Kolpi zapeljem od Osilnice do Vinice, potem pa preko Črnomlja in Otočca domov. Moram priznati, da me je malce zmrazilo ob pogledu na sneg, ko sem se vzpenjal na Strmec. Morda slabi spomini na lansko leto in nepotrebne vztrajnosti na Mašunu.

Sneg na Strmec

K sreči se pot  proti Osilnici spusti po južni strani, kjer je bila cesta suha, zato se je dalo zapeljati malce hitreje. Seveda z mislijo v glavi, da je cesta še vedno mrzla in se na ovinkih rado nahaja še nekaj peska.

Osilniške ride

Po varnem spustu v Osilnico pa se je pot nadaljevala tik ob Kolpi. Kljub temu, da narava še ni ozelenela, je bil pogled še vedno lep. Dalo se je narediti tudi kakšno fotografijo z malce več barvnimi vzorci.

Pomladna Kolpa

Med potjo sem srečal tudi Petra Klepca. Peter Klepec stoji tudi na pobočju tisoč metrov visokih Strmih reber, ob regionalni cesti, ki iz Kočevske Reke čez Borovec pelje proti Osilnici. Peter Klepec je legendarna oseba Zgornjekolpske doline, po izročilu osilniški domačin nenavadne moči, ki je iz doline pregnal Turke.

Martin Klepec, he he

Izročilo pravi, da Petru Klepcu moč ni bila dana od vselej. Najprej je bil le šibek pastirček, izpostavljen nasilju močnejših vrstnikov. Ko je nekoč pred sončno pripeko z vejevjem zaščitil spečo gorsko vilo, mu je ta v zahvalo podarila nadnaravno moč, s katero je svoje mučitelje spravil k pameti. Opustil je pastirjevanje in okoli domače bajte iztrebil zemljo, ki je njemu in njegovi materi poslej dajala kruh. Po poroki si je zgradil hišo v Malem Lugu na hrvaški strani pri Gerovu. Strešno gredo je menda napravil kar iz drevesa, ki ga je izruval na bližnjem hribu in na hrbtu pritovoril v dolino. Ko so h Kolpi znova prihrumeli Turki in s konji vdrli tudi v osilniško cerkev, je Peter domači fari prihitel na pomoč. Med potjo je pri Fažoncih izdrl smreko in z njo Turke pregnal iz doline. Izročilo ve povedati, da ga je cesar iz hvaležnosti oprostil davkov in mu podelil pravico do lova.

Proti talibanom?

Od Osilnice do Kostela je Kolpa še nedolžna in nezaščitena. Od Kostela naprej pa se še zmeraj bohoti nepotrebna ograja pred domnevnimi prebežniki. A je to res potrebno? Počutil sem se kot zapornik, ki se pelje ob zaporniški ograji.

V Vinici sem se odcepil od Kolpe in se pričel vračati proti domu. Zapeljal sem se preko Semiča, Otočca in Trebnjega nazaj. Na poti sem se ustavil še na Medvedjeku, pri spomeniškem obeležju iz druge svetovne vojne.

Spomenik NOB

Hrib je ime dobil po medvedih, ki so jih lovili v jame, katerih sledovi so še vedno opazni. Na Medvedjeku so bile med NOB velikokrat bitke med partizani in okupatorji, na kar spominja tudi spomenik partizana.

Partizan

Za konec pa seveda še odličen prigrizek na postaji pri Šentvidu pri Stični. Tam nudijo balkansko in mehiško hrano. Ena od posebnosti je Takitos čevapos, kot pravijo, ki združuje obe kuhinji. Čevapčiči zaviti v tortiljo. Odlično pripravljeno, toplo priporočam obisk.

Takitos čevapos

Motoristična sezona je odprta. Do naslednjega sprehoda moje ljubice, pa bom vseeno počakal, da se ljuba zemljica še malce ogreje. Saj mene ne zebe, ampak guma z mrzlim asfaltom nima najboljšega oprijema. Saj bo še veliko lepe pomladi, poletja in jeseni, ko bom lahko pohajkoval naokoli. Do takrat pa raje še kakšen sprehod na hribček ali dva za utrjevanje kondicije.

Scroll to Top