Vreme je prelepo. Dovolj toplo za še en sprehod motorne kobilice. Z Alešem sva se že dan poprej dogovorila, da si dava za izhodiščno točko Karlovec. Do tja mimo Dolenskih Toplic, Semiča in Metlika. Nazaj pa skozi Žumberak-Samoborsko Gorje, malo obmejni prehod Planina na Pobočju in Kostanjevico na Krki.
Na TomTomu sva izbrala bolj ovinkasto pot in ta naju je pripeljal do Metlike po res zanimivih poteh. Dejansko to v Sloveniji deluje dobro in naju je vodilo vseskozi po asfaltiranih poteh. V Metliki sva se ustavila na eni kavici.
Na Hrvaškem pa izbrana ovinkasta pot očitno ne deluje najbolje. Malo pred Karlovcem naju je TomTom zapeljal dobesedno v gozd. V upanju, da je to samo nekaj sto metrov, sva se celo pustila zavesti. Pa sva prav hitro ugotovila, da bi še s krosko šlo težko.
Sva se lepo obrnila in TomTomu naročila naj pozabi na ovinkasto pot. Tako sva gozdnem pohajkovanju uspešno prišla v Karlovec. Prvi postanek je bil pri trdnjavi Dubovac. Dubovac spada med najlepše in najbolj ohranjene spomenike federalne gradnje na Hrvaškem. Ime ima po hrastovem gozdu ki je bil okoli tega dvorca.
Ustavila sva se še pri Pavlinskem samostanu. Pavlini oziroma Red Svetega Pavla Pustinjaka so dobili ime po Pavlu Pustinjaku ki je na prehodu iz III. v IV. stoletje živel v Egiptu. Pavlinski monaški red katoliške cerkve je nastal v XIII. stoletju v južni Madžarski in severni Hrvaški. Prvo marijansko pavlinsko svetišče na Hrvaškem je ustanovljeno leta 1250 v zagrebških Remetah. V Kamenskem na obali reke Kolpe pa leta 1404.
Na kratko sva se ustavila še pri lesenem mostu. Zgrajen je bil med leti 1931 in 1933 , za časa “stare Jugoslavije”. Predstavljal je povezavo med Karlovcem in okoliškimi naselji Gornje Mekušje in Kamensko.
Ker naju je “gobarjenje” po gozdu stalo izgubljeno dobro urico, sva se počasi odpravila nazaj proti Kostanjevici na Krki. Tu sva si šla ogledat Kostanjeviško jamo. Danes je bil zadnji dan v letu, ko je še odprta. Zaradi prezimovanja netopirjev je jama namreč pozimi zaprta. Odprta bo spet šele 15. aprila prihodnje leto. Ker je bil zadnji dan, so imeli “dan odprtih” vrat, torej prost vstop.
Kostanjeviška jama je kraška jama, ki leži v bližini Kostanjevice na Krki ob vznožju Gorjancev. Gorjance označuje razgiban kraški teren s krednimi apnenci, iz katerih so padavinske vode, podzemni vodni tokovi in tektonski premiki ustvarili jamo, v kateri so značilne sigaste tvorbe. Pred letom 1969 so jo imenovali Jama nad izvirom Studene ali Studena jama.
Leta 1937 so narasle vode odtrgale skale in odprle sedanji vhod v jamo, takrat pa se je začelo tudi njeno raziskovanje. Leta 1971 so v jami uredili električno razsvetljavo in uredili tristo metrov poti za turistični ogled najatraktivnejših delov jame. V celoti je jama dolga okoli dva kilometra, še vedno pa potekajo raziskave celotnega jamskega območja.
Po ogledu sva odbrzela proti domu. Vmes sva se ustavila še v Velikem Gabru Pr’ Hladet, da vsaj nekaj toplega prigrizneva za ta dan.
Še en lep izlet za mano. Mraza ni bilo čutiti, se pa pozna, da se že zgodaj prične temniti. Domov sva se namreč peljala že kar po trdni temi. Če bo vreme takole zdržalo, morda v bližnji prihodnosti še kak izlet.