Bil bi greh, če se pri tako lepem vremenu ne bi malce zapeljal naokoli. Morda še kakšen kratek sprehod po naravi. Nekako mi je na misel prišel obisk Kamniške Bistrice. Da pa ne bi tja prišel prehitro, sem se odločil, da se zapeljem malce po ovinkih. Za prvo točko sem si izbral Mozirje. Do tja pa sem šel preko Bogenšperka, kjer sem se na hitro ustavil in naredil posnetek ali dva.
Nato pa sem pot nadaljeval preko Zagorja in Izlak. Pot me je zanesla mimo Menine, kjer se je na nekaj mestih nahajalo še nekaj malega snega. Ravno toliko da malce zviša adrenalin in obudi spomin na lansko kalvarijo pri Snežniku.
K sreči sem brez zapletov in po prelepih cestah prispel do Mozirja. Seveda se sezona še ni pričela. Pa tudi narava se še ni zbudila čisto iz zimskega spanja.
Tako sem pot nadaljeval po še nekaj prelepih gozdnih poteh mimo Štifte in Strahovice do mesta kjer se nahaja vzpenjača na Veliko Planino.
Na kratko sem se ustavil pri Drežniški kozi, ki čuva parkirišče pri vzpenjači. Pasma je dobila ime po vasi Drežnica. Živali te pasme so v preteklosti omogočale poseljenost odročnih krajev s težjimi razmerami za pridelovanje hrane. Stroge zahteve nekdanjih oblasti po omejitvi in celo prepovedi paše koz, so drastično zmanjšanje stalež koz, predvsem po drugi svetovni vojni. Nekaterim rejcem je uspelo ohraniti nekaj živali in s tem dragoceni del slovenske kulturne in naravne dediščine. Drežniška koza je izrazito pašna žival in zelo primerna za ekstenzivne pogoje reje.
Pred Kamniško Bistrico pa sem se ustavil še pri grobiščih. V občini Komenda in občini Kamnik je poznanih 16 grobišč, kjer naj bi bilo pokopanih skoraj osem tisoč žrtev povojnih pobojev. V Kamniški Bistrici je evidentiranih šest grobišč, štiri od njih so delno raziskana, drugi dve pa na raziskave še čakata. Dr. Mitja Ferenc predvideva, da se je v okolici Kamniške Bistrice končala pot za skupino slovenskih domobrancev, pripeljanih iz taborišča v Šentvidu, pa tudi za številne pripadnike vojske Neodvisne države Hrvaške in Jugoslovanske vojske v domovini iz Črne gore ter nemške narodnosti vključno s civilisti.
Ciljna točka je bila Dom v Bistrici. Dom stoji v zgornjem koncu alpske doline Kamniška Bistrica tik nad jezercem, v katerega se iz več kraških izvirov ob obali zliva Bistrica. Prvo planinsko kočo je uredilo SPD v nekdanji Turistovski koči, ki jo je prevzelo od Meščanske Korporacije Kamniška; odprli so jo 23. maja 1909. Po 1. svetovni vojni je SPD postojanko temeljito obnovilo in povečalo, zunanjost pa opremilo z elementi alpske arhitekture; delo so končali leta 1928, nov dom pa so slovesno odprli 5. maja 1929. Leta 1928 so zraven doma zgradili tudi depandanso s pokrito teraso. Zunanjost doma in depandanse je ohranjena do danes.
V bližini sem si seveda ogledal še lovski dvorec. Lovske koče kralja Aleksandra v Kamniški Bistrici, ki stoji še danes, se je v prejšnjem stoletju oprijelo več imen. Ljudje so jo nekoč poznali kot Titov dvorec, nekateri ji pravijo tudi Plečnikov dvorec, čeprav je bila zgrajena za kralja Aleksandra. To je bil čas, ko je bila Kamniška Bistrica že uveljavljeno planinsko in lovsko izhodišče s slabo cestno povezavo do Kamnika. Kralj Aleksander Karađorđević, ki je bil navdušen na kamniškimi gozdovi, si je lovsko kočo omislil kot kraj mirnega oddiha za svojo družino in najožje spremstvo.
Po drugi svetovni vojni so kočo nacionalizirali, postala je protokolarni objekt. Tito jo je uporabljal, ko je sem s svojimi gosti prihajal na lov, zato se je je oprijelo tudi ime Titov dvorec.
Na poti domov sem se ustavil še v Arboretumu Volčji potok. Ker je bil odprt, sem se odločil da si malce pretegnem noge. Pri vstopnici me je presenetila prodajalka, ki mi je ponudila vstopnico za upokojence. A res že zgledam tako zgarano? No popusta se nisem branil.
Ker smo komaj marca ni bilo razen narcis kaj posebnega videti. V pokritem rastlinjaku je bilo nekaj prav lepih orhidej. No sprehod, pa mi je vseeno tudi dobro del.
Ker je bilo še zgodaj sem še na kratko presenetil Gregorja. Sicer se še zmeraj ne upam parkirati pri njemu z motorjem. Kar malce preveč zapleten in težek dostop. Morda nekoč, ko “bom velik” :-). Od tu pa domov počivat.