Že nič kolikokrat sem se peljal mimo Idrije. Tudi ustavil sem se že nekajkrat tam. Nikoli pa nisem bil pozoren, da se tam nahaja tudi grad Gewerkenegg. Danes je lepo in prijetno toplo vreme, tako da bi si ta grad lahko sedaj ogledal. Čeprav s svojim mogočnim izgledom in vogalnimi stolpi spominja na grad, ga ne moremo šteti za pravi grad po pravilih gradoslovja. Nikdar ni bil središče fevdalne gospoščine in ni bil zgrajen za obrambo. Zgrajen je bil leta 1527 kot upravna zgradba rudnika in skladišče za živo srebro in hrano (takrat pozimi ni bil mogoč normalen dostop v Idrijo).
V zadnjih dvajsetih letih je doživel temeljito prenovo, na dvorišču z arkadnimi hodniki so odkrili in kvalitetno obnovili ornamentalno arhitekturno poslikavo. V stavbi ima sedež in razstavne prostore Mestni muzej Idrija, deluje pa tudi Glasbena šola Idrija.
Idrijski grad, ki dominira nad starim delom mesta, je ohranil zgodovinsko ime Gewerkenegg, kar v nemškem jeziku pomeni rudniški grad. Sezidan je bil v letih 1522–1533 za potrebe Rudnika živega srebra. V njem so sprva shranjevali žito in živo srebro, kasneje pa je več kot 400 let nudil prostore rudniški upravi. Tekom stoletij so bili v njem nameščeni tudi različni uradi, šole in stanovalci. Renesančni grajski kompleks s tremi okroglimi vogalnimi stolpi in čelnim stolpom je sredi 18. stoletja doživel baročno predelavo – uredili so notranje arkadno dvorišče in ga poslikali z dekorativnimi freskami. Današnjo podobo je dobil v prvi polovici 90. let 20. stoletja. Danes je namenjen muzejski dejavnosti, glasbeni šoli ter v manjši meri gostinskim in trgovskim lokalom.
Leta 2003 je bila stalna razstava dokončana s sklopom Mejniki 20. stoletja, s katero je prikazano obdobje italijanske okupacije, poitalijančevanja in fašističnega pritiska na prebivalstvo, čas nemške zasedbe, bombardiranje Idrije spomladi 1945, delovanje Partizanske bolnice Pavla, Tiskarne Slovenija in partizanskih enot na Idrijskem. Predstavljena sta obnova mesta in razvoj nove oblasti po drugi svetovni vojni, vrh in hkrati konec delovanja nekdaj drugega največjega rudnika živega srebra na svetu ter prestrukturiranje podeželja.
Javnosti pa je na ogled osrednja stalna razstava Pet stoletij rudnika živega srebra in mesta Idrije, na kateri je prikazan poltisočletni razvoj rudnika v podzemlju in vzporedno z njim rast mesta na površini. Na razstavi so predstavljeni tehnološki procesi, zgodovinski dogodki, življenjske zgodbe in usode. Pri tem so v pomoč originalni predmeti, replike in kopije, rudniške karte, zemljevidi, sheme, risbe, makete in številne fotografije
Idrija je najstarejše klekljarsko središče na Slovenskem, ki ohranja tradicijo te domače obrti že več kot tristo let. Prva pisna omemba čipk iz Idrije sega v leto 1696. Idrijska čipka je tip ročno klekljane čipke, ki se je tekom stoletij oblikovala v našem prostoru. Leta 2008 so v muzeju postavili novo razstavo o idrijski čipki z naslovom »Idrijska čipka, z nitjo pisana zgodovina«.
V bližini Idrije se nahaja tudi naravni spomenik Divje jezeru in bi bil greh, da se ne bi vsaj na kratko ustavil in se sprehodil do naravne lepote. Divje jezero je kraško sifonsko jezero (vokliški izvir), ki se nahaja približno 2 km južno od Idrije.
Jezero leži v kamnitem kotlu pod stometrskimi prepadnimi stenami, ki obrobljajo ta severni rob Črnovrške planote. Divje jezero je tudi kraški izvir, saj priteka voda v jezero iz strmo spuščajočega se rova, ki je bil do sedaj raziskan do globine 160 m. Čeprav je jezerska gladina običajno spokojna, pa lahko po močnem deževju pride do močnih izbruhov vode, tudi do 60 m³/s. Iz Divjega jezera odteka reka Jezernica, ki je najkrajša površinsko tekoča reka v Sloveniji in se po 55 metrih zliva v reko Idrijco.
Temperatura vode v jezeru skozi leto niha le med 7 in 10 °C. Jezero je bilo leta 1967 zavarovano kot naravni spomenik in od leta 1972 urejeno za obisk kot prvi slovenski muzej v naravi.
Da ne bo prehitro pa domov preko Bloške police in mimo Trubarja.