Vožnja po Dublinu je prava kalvarija. Semaforji zelo čudno kažejo. Kaže rdeče, malo naprej pa zelena puščica za naravnost. In ti takoj trobijo. Kamorkoli se obrneš je gužva. Pa še na pravo stran moraš paziti. TomTom je zjutraj štrajkal. Vse nekaj zamaknjeno. Sem krožil, kot mačka okoli vrele kaše, da bi prišel do katedrale. Sem si moral pomagati s starim dobrim Googlom na telefonu, da se je TomTom spravil k sebi. Najprej sem si ogledal Patrikovo, nato pa še Kristusovo katedralo, ki je imela celo nekaj podobnega podzemnim grobnicam.
Potem pa med Vikinge. Nič posebnega. Je pa bil dober vodič, ki je znal animirati in marsikaj zanimivega povedati. Mi pa smo po vikingško rjoveli na mimoidoče turiste. Z amfibijskim vozilom smo se dejansko na kratko zapeljali po Dublinskem kanalu.
Naslednji so bili predvideni zapori Kilmainham Gaol. Pa je bilo vse polno in me niso spustili noter.
Besen sem odvihral na Guinnessa. Karto pa sem kupil na poti od parkirišča do muzeja. Ujel zadnjo od treh kart ta dan. Da sem ostal brez zaporov bom preživel, da bi ostal brez piva pa bila prava katastrofa. Pa še mojo faco so natisnili na peno. Za pravega pivca veliko informacij o nastanku Guinness piva.
Da odstranim alkoholne hlape sem se sprehodil po Dublinskrm gradu. Seveda je obvezen obisk živalskega vrta. Za razvedrilo pa na koncu še avanturistični mini golf.
Sedaj pa spet med mularijo spat. Polno študentov iz vseh vetrov. Nekako ne spadam sem. Je pa v sobi tudi eden iz Srbije. Sva kakšno razdrla o Dončiću. Jutri pa pobeg iz tega mestnega vrveža.