Ni sicer tako znamenita, kot Ameriška Route 66. Jo pa Avstrijci imajo. Dolga je zgolj dobrih 100 kilometrov, kjer je bolj ovinkastih zgolj prvih 70 kilometrov.
Od doma sem šel kar zgodaj, že ob sedmi uri. Šel sem preko Ljubljane, Velenja, Slovenj Gradca, Dravograda. Kmalu čez mejo je odcep proti Sobothu. Pri tem odcepu se prične Cesta 69. Do tu je bilo kar hladno in na določenih delih megleno. Ogrevanje ročk pride zelo prav. Od odcepa se cesta vzdiguje in že po kilometru ali dveh se dvignem nad oblake. Res prelep razgled.
Od tu naprej je bilo potem vreme ves čas sončno in brez meglic. Da malce pretegnem noge, sem se na kratko ustavil pri jezercu blizu Sobotha.
Soboth sem samo prevozil, ker ni bilo nič zanimivega. Blizu Šentilja sem se ustavil na eno pijačo pri gostišču, ki je posvečeno Cesti 69.
Pot sem nadaljeval do Gornje Radgone, kjer se cesta 69 konča. TomTom se je odločil, da me namesto preko Ptuja odpelje preko Maribora in nato preko Slovenske Bistrice in Slovenskih Konjic do Žičke kartuzije, kjer sem imel postanek. Ogledal sem si ostanke samostana.
Še kratek obisk najstarejše gostilne Gastuž (1467).
Nato pa me je pot peljala preko Frankolova, Vojnika, Rimskih toplic, Litije, nazaj domov.
Razen jutranjega mraza je bilo res lepo potovanje po naše prelepi Sloveniji. Očitno bo naslednjih nekaj dni še lepo vreme, tako se morda odpravim še na kak krajši izlet, ki ga pričnem recimo ob deseti uri, ko se dan že malo otopli.