Potovanja

Prebudil sem se v sveže jutro. Tokrat le 14 stopinj Celzija. Vendar še ne dovolj za pulover . Čez dan se je ogrelo zgolj do 18 stopinj. Je bilo potrebno vključiti gretje ročk. No, zaenkrat samo druga stopnja od petih. Ker je ponoči padal dež je bila cesta še mokra in spolzka. Sicer pa se mi danes ni nikamor mudilo.

Prvi postanek je bil v Giant‘s Causeway. Velikanov nasip sestavlja ogromno šesterokotnih stebrov, ki se spuščajo v morje kot ozka polica. Lepa panorama na okoliško hribovje. Giant’s Causeway je nastal pred slabimi 60 milijoni let in takrat je bila Irska še priključena Severni Ameriki. Evropa se je začela odtrgati od Severne Amerike in ob tem je ustvarila ogromne razpoke na zemeljskem površju. Te razpoke so povzročile razpoke in skozi te razpoke je prišlo veliko staljene kamnine in lave. Mnogo kasneje je erozija povzročila nastanek rek v bazaltu. Nato je prišlo še več lave, ki je tekla po rečnih dolinah. V tej rečni dolini je nastal Giant’s Causeway, po katerem se sprehajam danes. Ravno, ko sem odhajal naprej je pričelo rositi. Sem je popihal pred prihajajočim dežjem.

Vreme počasi postaja tisto pravo Irsko. Jutro je prineslo 15 stopinj. Do prvega postanka je bila dovolj termo podloga za jakno. Za pulover je še pretoplo .

Danes je ponovno dan za kamenčke . V Sligo kratek obisk katedrale in samostana. Ta dominikanski samostan prevladuje v središču mesta Sligo od sredine trinajstega stoletja, ko ga je ustanovil Maurice FitzGerald, ustanovitelj samega mesta. Nekatere zgradbe iz tistega obdobja so preživele naslednjih devet stoletij nemira. Opatija je bila delno uničena s sežigom leta 1414, ko je padla na svečo, ki je ostala brez nadzora, in utrpela nadaljnje pohabljanje po uporu leta 1641. Po legendi so verniki takrat rešili srebrni zvon opatije in ga vrgli v Lough Gill. Lahko ga slišite tudi zdaj – pod pogojem, da ste popolnoma brez greha. Kljub pustošenju zgodovine opatija vsebuje veliko bogastvo rezbarij, vključno z gotsko in renesančno nagrobno skulpturo, dobro ohranjenim križnim hodnikom in izklesanim velikim oltarjem iz 15. stoletja – edinim takim oltarjem, ki je preživel v irski samostanski cerkvi.

Po prespani noči v savni je zjutraj bilo prav prijetno hladno. Do Ljudskega parka Bunratty pa se je že ogrelo preko 25 stopinj.

Park je res neverjeten. Ljudski park Bunratty, ki se nahaja na 26 hektarjih neokrnjene pokrajine Clare, ima več kot 30 zgradb v “živi” vasi in podeželskem okolju. Podeželske kmečke hiše, vaške trgovine in ulice so ponovno ustvarjene in opremljene, kot bi izgledale v tistem času glede na njihov družbeni položaj, od najrevnejšega enosobnega stanovanja do hiše Bunratty, ki je odličen primer gruzijske rezidence, zgrajene leta 1804. Tukaj boste našli zbirko živahno obarvanih trgovin in zgradb, ki stojijo ena ob drugi. V zraku se širijo sladki zvoki tradicionalne irske glasbe in vaški liki, vključno z učiteljem, policistom in vaškim zdravnikom, so na voljo, da zabavajo in očarajo vse, ki obiščejo! Vaške hiše in trgovine v ljudskem parku so bile izbrane iz številnih različnih območij, da tvorijo zbirko tipičnih mestnih irskih stavb iz 19. stoletja, vključno s šolo, zdravnikovo hišo, zastavljalnico, pubom, draperijo, tiskarno, trgovino z živili, trgovino s strojno opremo, lončarstvom in pošta. V zgodnjem 19. stoletju so prebivalci podeželja sami poskrbeli za večino svojih potreb v hrani, oblačilih in zalogah ter kupovali le luksuzne predmete, kot so sladkor, sol in čaj. Sejmi in tržnice v vasi so kmetom in podeželskim obrtnikom omogočali prodajo izdelkov za gotovino, trgovine pa so skrbele za potrebe podeželja. Toda v tem času so v lokalnih trgovinah postajali na voljo razburljivi novi izdelki, ki so začeli tekmovati z domačo proizvodnjo in jo sčasoma nadomestiti. Vas je postavljena v čas temeljnih sprememb v irski družbi in kot taka ponazarja vse večji v denar usmerjen življenjski slog mnogih vaščanov poleg tradicionalne, samozadostne podeželske kulture.

Po odličnem zajtrku sem se sprehodil po bližnjem parku Blarney. Zjutraj je bilo sicer še precej mistično. Megla in vlaga. Še grad se skoraj ni videl. Sem ga slikal, ko sem se vračal. Poleg gradu je manjša jama. Ob izhodu iz jame pa so me pozdravile škotske dude. Sprehod sem nadaljeval naprej mimo vrta do Blarney hiške. Žal je sedaj v privatni lasti in ni možen ogled notranjosti. Še sprehod po ostalih točkah in vožnja proti Bantry hiški.

Žal so imeli privatno prireditev in niso bili odprti za ogled .

Sem pa bil zato nagrajen z naslednjo vožnjo preko prelaza Healy . 300 ndm ni za nas Slovence nič posebnega, je pa bila cesta res neverjetna. Dober asfalt, ozka cesta, vzpenjajoči se ovinki in skoraj nobenega drugega vozila. Prav za sprostitev duše.

Še en vroč dan za mano. Menda je teh 27 stopinj skoraj rekord za Irsko. Jaz betjak pa pričakoval zimo in dež. Bi moral namesto puloverja vzeti še kak par ali dva majic.

Za jutranji zagon najprej nekaj kamenčkov. Opatija Jerpoint, ustanovljena v 12. stoletju, je eden najboljših primerov srednjeveške cistercijanske opatije na Irskem. Arhitekturni slogi v cerkvi, zgrajeni v poznem dvanajstem stoletju, odražajo prehod iz romanske v gotsko arhitekturo. Stolp in križni hodnik izvirata iz 15. stoletja. Jerpoint je znan po podrobnih kamnitih skulpturah, ki jih najdemo po vsem samostanu. Izhajajo iz trinajstega do šestnajstega stoletja, med njimi so grobnice mensa iz šole O’Tunney, izvrstna vrezana upodobitev dveh vitezov iz 13. stoletja, okrašene arkade samostana skupaj z drugimi podobami in spomeniki.