Potovanja

Ena sama ljuba vožnja. Preko 600 kilometrov italijanske avtoceste. Če bi šel ob obali se ne bi izšlo. Že tako sem prišel ob sedmih zvečer. Sem imel v planu postanek ali dva. Pa se mi ni dalo lazit iz avtoceste v mesta po tej presneti vročini. Sem mislil obiskati Castello Aragonese v Ortoni in Cattedrale Di San Ciriaco v Anconi. Pa sem kar padel mimo. Sedaj pa v Riminiju ene Carbonare in spat. Jutri pa domov.

Trajekt za Brindisi je odplul šele ob 3:30 zjutraj, namesto ob polnoči. No mene to ni motilo, saj sem spal spanje pravičnega v kabini. Smo pa zato v Brindisi pripluli šele ob 11. uri. To mi je malce porušilo predvideno potepanje po Apuliji. Pa nič hudega. Imam teh kamenčkov že počasi dovolj 🙂. Gradova v Lecce in Otranto sta bolj ali manj razvalini. Ker je bilo nesramno vroče, sem se samo zapeljal mimo. Najprej sem se ustavil v Leuca, ki je najjužnejša točka pete škornja. Leuca je poznan po mogočnem svetilniku, ki meri v višino 47 metrov in leži na 102 m nad morjem. Vredna ogleda je tudi bližnja bazilika sv. Marije. V Galipolu pa sem si ogledal grad iz 13. stoletja. Zelo zanimiva je video projekcija v podzemni kupoli. Za prenočišče pa sem si izbral malce boljši hotel z bazenom. Prav paše v tej vročini. Jutri pa spet kalvarija kilometrov do Riminija.

Povratek iz Grčije je bil prvotno predviden skozi Balkan. Da ne bi spet lazil preko štirih mejnih prehodv, sem se odločl da grem preko Italije. Zato na poti med Pireasom in Iogumenitso nisem predvidel nobenih ogledov. Samo nekaj kratkih postankov in še zadnje kopanje v Gčiji. Slikano je iz istega mesta. Levo gužva. Desno pa prazno. Pred odhodom na trajekt pa še zadnji souvlaki. Me je pa Hondica prijetno presenetila s porabo 4l. Sem naredil 530 km, pa pravi da bi lahko naredil še 150km.

Samostan Moni Kapsa je zlit s pečinami. V kapeli naj bi našli mumificirano truplo meniha. Jaz sem sem našel samo živega in mrko gledega meniha in sem jo raje popihal naprej. Na vzhodni strani zelo močno piha. Temperatura pa je bila tudi zasoljena. Pa naj velja tista od motorja, ali tista od Scottoilerja, ali tista od senzorjev na gumah. V vsakem primeru je bilo presneto vroče. V Vachosu sem se na kratko ustavil še pri spomeniku vojni Nekrotafeio Ano Viannou. Ker sem prišel malce prezgodaj za trajekt, sem si v Heraklionu ogledal še arheološki ki muzej. Pred odhodom pa še poslovilni souvlaki. Jutri pa do Igoumenitse in s trajektom v Brindisi.

Zaradi čudovite lege je Elunda eno najbolj priljubljenih letovišč na otoku Kreta. Nasip povezuje mesto Elunda z polotokom Spinalonga, kjer so poplavljeni ostanki grško –rimske državice Olunt. Na otoku Spinalunga se nahaja benečanska trdnjava iz leta 1579 za zaščito pristanišča Elunda. V začetku 20. stoletja je bila na otoku kolonija gobavcev. Danes je otok nenaseljen in v ruševinah. Danes je tam precej pihalo in je razburkano morje celo malenkostno poplavljalo cesto. Zato samo kratek posnetek kamerce na čeladi. Iz pristaniškega mesta se je Agios razvil v zelo priljubljeno letovišče. Mesto nima arhitekturnih lepot, saj je bil večkrat porušen. Zgrajen je ob zalivu Mirabelo, okoli lagune Vulismeni. Ogledal sem si samo freske Ekklisia v cerkvi Panagia Kera