Irska

Še en vroč dan za mano. Menda je teh 27 stopinj skoraj rekord za Irsko. Jaz betjak pa pričakoval zimo in dež. Bi moral namesto puloverja vzeti še kak par ali dva majic.

Za jutranji zagon najprej nekaj kamenčkov. Opatija Jerpoint, ustanovljena v 12. stoletju, je eden najboljših primerov srednjeveške cistercijanske opatije na Irskem. Arhitekturni slogi v cerkvi, zgrajeni v poznem dvanajstem stoletju, odražajo prehod iz romanske v gotsko arhitekturo. Stolp in križni hodnik izvirata iz 15. stoletja. Jerpoint je znan po podrobnih kamnitih skulpturah, ki jih najdemo po vsem samostanu. Izhajajo iz trinajstega do šestnajstega stoletja, med njimi so grobnice mensa iz šole O’Tunney, izvrstna vrezana upodobitev dveh vitezov iz 13. stoletja, okrašene arkade samostana skupaj z drugimi podobami in spomeniki.

Končno sem pobegnil iz mestnega vrveža na podeželske kraje in umirjeno vožnjo. Pravi užitek je voziti po lokalnih cestah.

Za danes zopet nekaj rožic, kamenčkov in umetnosti. Za začetek Kilruddery House. Voden obisk imajo samo popoldne, zato sem se samo sprehodil po vrtu.

Nadaljeval sem v Powerscourt Estate. Tu je več vrtov. Najlepši je seveda japonski vrt. Še nekaj bližnjih posnetkov rožic.

Čas je bil spet za kamenčke. V Glendaloughu so ostanki Monastic City. Lepo so ohranjeni še zidovi cerkvice, stolpa in katedrale. V Visitor centru imajo celo iz Lego kock narejeno repliko Monastic mesta.

Russborough hišo pa sem si šel ogledati tudi znotraj. Res odlično ohranjena in bogato opremljena.

Vožnja po Dublinu je prava kalvarija. Semaforji zelo čudno kažejo. Kaže rdeče, malo naprej pa zelena puščica za naravnost. In ti takoj trobijo. Kamorkoli se obrneš je gužva. Pa še na pravo stran moraš paziti. TomTom je zjutraj štrajkal. Vse nekaj zamaknjeno. Sem krožil, kot mačka okoli vrele kaše, da bi prišel do katedrale. Sem si moral pomagati s starim dobrim Googlom na telefonu, da se je TomTom spravil k sebi. Najprej sem si ogledal Patrikovo, nato pa še Kristusovo katedralo, ki je imela celo nekaj podobnega podzemnim grobnicam.

Potem pa med Vikinge. Nič posebnega. Je pa bil dober vodič, ki je znal animirati in marsikaj zanimivega povedati. Mi pa smo po vikingško rjoveli na mimoidoče turiste. Z amfibijskim vozilom smo se dejansko na kratko zapeljali po Dublinskrm kanalu.

Po dobrem zajtrku sem se zapeljal v Stonehenge. Ogledal sem si to znamenitost. En kup kamenčkov kot bi rekel eden od kolegov motoristov. Skratka Veni, Vidi, Vadi. Prišel, videl, šel .
S površja je videti kot zmešnjava pokončnih in prekucnjenih kamnov, iz zraka pa postane njegova oblika bolj jasna. Gre za niz koncentričnih krogov iz nasute zemlje ter iz manjših in večjih kamnov. Ob vhodu čisto sam stoji t. i. petni kamen, ki je videti, kakor da bi stražil spomenik. Zabrisane sledi prihodišča vodijo v daljavo. Ampak Stonehenge je še vedno več od tistega, kar je mogoče videti iz zraka. Spričo natančnih raziskav in arheoloških izkopavanj, ki so jih vodili v zadnjih štirih stoletjih, so bile rešene mnoge uganke, povezane s spomenikom in z njegovo okolico. Tako se je arheologom posrečilo izrisati podroben načrt spomenika. Med zunanjim jarkom z nasipom in notranjima krogoma iz večjih in manjših kamnov so v tla skopani trije krogi lukenj, imenovanih Aubreyjeve, Y in Z. Središče spomenika zaznamujeta podkvasti strukturi, sredi katerih stoji oltarni kamen.

Novo jutro, nove dogodivščine. Spet dolgočasna hitra cesta preko Belgije v Francijo do Calais-a. Očitno nedelja ni najboljši čas za vožnjo s trajektom do Anglije. Kot da bi se pol Anglije vračalo domov 😡. Pa še v EU niso. Čakanje, da dobiš karto. Čakanje, da te Francozi spustijo ven. In čakanje, da te Angleži spustijo not. Sem kar malce goljufal in se z motorjem zrinil vsakič mimo kolon naprej. K sreči me niso pretepli 😅. Potem je pa še trajekt zamujal. Kmalu po prihodu v Dover sem se po kratki vožnji ustavil pri policistih. Sem jih prepričeval, da cel kup norcev vozi po napačni strani ceste. Pa sem dobil občutek, da me mislijo strpati v Marico in sem jo raje popihal naprej 😂🤣😇. Seveda po levi. No saj ni težko. Na hitri cesti tako ali tako ne opaziš razlike. Ko sem se bližal Stonehengu in zapeljal na lokalne ceste je bil nekaj časa čuden občutek, ko se je kdo pripeljal nasproti po desni strani. Pa sem se tudi na to navadil. Danes spim pri Belem jelenčku blizu Stonehenga, ki si ga grem jutri zjutraj ogledati. Potem pa počasi proti Holyheadu, kjer se bom s trajektom zapeljal v Dublin.