Baku

Po zajtrku smo se zapodili po turških cestah iz Antalye proti Kusadasiju. Spet dobrih 400 kilometrov dolgočasne vožnje po hitrih cestah. Vmes kratek postanek za čaj in točenje goriva. Da ne bi bilo preveč dolgočasno nam je Gregijeva Honda kakšnih 50 kilometrov pred ciljem rahlo zagodla. Snela se mu je namreč veriga. Prej bi pričakoval, da bi se to zgodilo meni, saj je veriga na moji Hondi bila precej bolj ohlapna. No orodje smo imeli in smo hitro rešili zagato. Ker smo bili že v delu, smo še moji Hondi nastavili verigo. Do doma bo že zdržala. Nekaj kilometrov pred ciljem smo se ustavili v Camliku, kjer smo si ogledali muzej lokomotiv. Kar veliko eksponatov so imeli. Nato pa do prenočišča.

Zjutraj smo vstali ob šestih, da bi videli balone v Kapadokiji. Žal zaradi kislega vremena niso vzletali. Pred zajtrkom še kratek ogled Kapadokije. Zajtrk je bil precej pozen. Zaradi tega smo se morali odpovedati nekaterim predvidenim točkam. Vreme je zdržalo. Na začetku je bilo še okoli 10 stopinj Celzija. Zadnjih 100 kilometrov pred Antalyo pa je orenk zakurilo. Še zvečer po 19.uri je bilo preko 30 stopinj Celzija. Vmes smo se ustavili ob cesti na domači čaj. Ogledali smo si tudi Tinaztepe jamo. V predmestju Antalye pa še slap, ki se zliva v Mediterantsko morje. Reka Düden. Zvečer pa še odlična večerja.

Tudi danes je bilo dobrih 500 kilometrov dolgočasne vožnje po hitrih turških cestah. Vmes so nas ustavili policisti na rutinski kontroli. Popisali so dokumente. Malo smo pokramljali in odbrzeli naprej. Vmes smo se nekajkrat ustavili. Večinoma na čaj. Pri Sivasu pa sem si privoščil burger. Kakšnih 50 kilometrov pred Kapadokijo pa nas je ujel dež. Smo malce vedrili, a vseeno v dežju prispeli v Goreme. Dež je do večera sicer ponehal. Žal pa v temi ne moremo videti vseh lepot Kapadokije. Morda se zjutraj zapeljemo naokoli in naredimo kakšno fotografijo. Če bo le vreme jutri v redu. Malo smo se sprehodili naokoli na skromno večerjo. Spimo tokrat v hostlu. V jami. Če je bilo dobro za Jimi Hendrixa, bo tudi za nas. Jutri pa do Antalije. Upam, da bo lepo in toplo vreme, da se morda malce zmočimo v mediteranskem morju.

Danes sem bil bolj len za slikanje. Prelepe fotografije je naredila Darja Kusterle. Zjutraj smo imeli obilen zajtrk. Nasploh je bilo to prenočišče res fenomenalno. Do meje v Turčijo smo imeli samo 18 kilometrov. Formalnosti na meji smo opravili res hitro. Manj kot petnajst minut. Potem pa dolgočasna vožnja po Turčiji do Erzincana, kjer spimo. Cesta še zmeraj okoli 2000 metrov nadmorske višine. Najvišje smo bili na prelazu Rakin na 2550 metrih nadmorske višine. Še kar mrzlo. Cesta je bila na začetku precej moreča. Katran posut s peskom. Tam kjer je bil že asfalt, pa smo leteli ko sneta skira. Naredili smo skoraj 600 kilometrov. Nekaj kratkih postankov, da rit ne odpade. Pa en čaj v Erzurumu. Za večerjo v Erzincanu pa smo si privoščili nekaj domačega.

Ob sedmi uri nas je pozdravila jutranja ploha, ki je hitro minila. Do zajtrka je že ponehala. Potem smo imeli cel dan lepo sončno vreme. Zajtrk je bil res nekaj posebnega. S špageti. Res okusno. Ko smo krenili je bila cesta že suha. Kmalu iz Yerevana smo se ustavili, da bi si ogledali najstarejšo cerkev na svetu. Žal so jo obnavljali in se ni dalo ogledati notranjosti. Zunanjost pa so kazili delovni odri in žerjavi. Do Gyumrija nas je Yandex peljal po kar lepih cestah. Tu smo se sprehodili po tržnici in si privoščili odlično grozdje. Pot do meje je bila kar znosna. Mejne formalnosti smo opravili kar hitro. Čez mejo pa se je pričel pričakovan makadam. Kar mučna vožnja.