Tokrat sem si za vodiča po Beli Krajini vzel kar domačina iz tega konca. Sodelavec Štef sicer živi v Ljubljani, a so njegove korenine iz Kostela. Sem mu rekel, da greva malo v njegove kraje ob Kolpi in tako je nastal ta prelep izlet po Beli Krajini inu tam spodaj…
Predvideno je bilo, da greva preko Žvirč v Ribnico in potem naprej proti Kočevski reki. Pa naju je še pred odhodom odvrnila makadamska pot od Žvirč proti Ribnici. Tako sva ubrala ustaljeno pot prek Krke v Rašico in potem preko Ribnice proti Kočevski Reki. Vmes sva se na kratko ustavila v Gotenici. Žal so ta dan imeli vaje in je bilo zaprto za obiskovalce. Najin prvi postanek je bil v Kočevski reki. Še kar veliko “jezerce”.
Malce umazan, a še zmeraj lepo. Pot sva nadaljevala proti Osilnici po zelo lepo urejeni novi cesti preko Borovca in Podvrha.
Na pijačo sva se ustavila v znani Gostilni Kovač. Tu je bila najino edino srečanje z medvedom, čeprav sva cel dan “lazila” po kočevskem.
Do Kostela sva še ustavila pri Cerkvici Svete Ane. Kratek sprehod navkeber v polni bojni opremi je pripomogel k skorajšnjem izpustu duše.
Se ne bi prav nič branila kakšne vode iz Costelle.
Ob cesti je tudi znameniti slap Nežice kjer naj bi po Žgajnarju voda potegnila deklico Nežico. Po silnem nalivu naj bi voda pri izviru vrgla ven jarem ovit z njenimi lasmi. Od takrat se ta izvir in slap imenujeta Nežica.
Prvi počitek sva imela pri Štefu doma. Res lepo urejen kraj v naravi.
Obiskala sva še Grad Kostel. Žal je v privatni lastni in naj bi se obnavljal.
Čeprav ni videti, da bi se kaj dogajalo. Dostop pa ni možen.
Najin naslednji postanek je bil v Damlju, ki naj bi bil najbolj južni del Slovenije. Kolpa se tu prav zanimivo vije.
Ker prazen žakelj ne stoji pokonci, sva se v Krasincu ustavila v Gostišču Kapušin. Ne ravno poceni, ampak je bilo pa zelo dobro.
Na poti do Baze 20, sva se ustavil še ob izviru Krupe.
Dan sva zaključila v Bazi 20. Sicer sva zamudila uradne ure, a sva se vseeno sprehodila do kolib skritih v Kočevskih gozdovih.
S partizanskim pozdravom sva zapustila Bazo 20 in se počasi odpeljala proti domu.
Ker je bilo med tednom, sva bila ne cesti ob Kolpi skoraj popolnoma sama. Res zelo lepe urejene poti med gozdovi v naravnem okolju. Vsekakor vredno ponovitve v morda večji zasedbi. Pustimo se presenetiti.