Sarajevo

Po zajtrku, sem se odpravil v Sarajevo.

Najprej sem šel v Ilidžo do vrela Bosne. Lepo urejen park.

Malce sem se sprehodil med goskami in račkami in se potem odpravil proti Tunelu spasa.

To je že skoraj izven Sarajeva. Med zadnjo vojno je bilo Sarajevo obkoljeno. Da so lahko prišli do hrane in ostalih potrebščin, so pod letališčem skopali rov, preko katerega so potem oskrbovali samo mesto Sarajevo. Sedaj se je možno sprehoditi žal samo po kratkem koščku na zunanji strani Sarajeva.

Preostali del rova verjetno ni bil vzdrževan in se je verjetno že posedel.

Ker je tunel blizu Lukavice, kjer sem služil vojaški rok, sem se odpravil pogledat, kaj je ostalo od kasarne. Na zgornjem vhodu v kompleks kasarne Slobodana Principa Selje je sedaj blokovsko naselje. Celotna Lukavica pa je postala tako imenovano Istočno Sarajevo pod srbskim okriljem. Kasarna še vedno stoji.

Notri pa imajo prostor policija in Televizija Istočno Sarajevo.

Prav v tistem prostoru, kjer je bila naša spalnica imajo sedaj studio. Malce sem pokramljal s televizijci in si ogledal še okolico kasarne. Malce me je dajala nostalgija. Še posebej na tistih sto stopnic, ki sem jih vsak dan prehodil mnogokrat!

Na spodnji kapiji pa je sedaj spominska plošča, kjer so postavili temelje za novo občino Istočno Sarajevo.

Želel sem se ustaviti še v Baščaršiji.

Ker pa se mi ni zdelo pametno puščati motorja v takem živžavu, sem se samo zapeljal mimo Baščaršije in pot nadaljeval proti Foči. V Foči sem si privoščil prigrizek. Res toplo priporočam Restoran Antik. Hrana že lepo zgleda, pa še odlična je bila.

Če boste šli mimo se le ustavite na kak prigrizek.

Od Foče proti Durmitorju je do meje s Črno Goro cesta res obupna. So se jo spravili širit. To pomeni, da so ob  robovih levo in desno zemlja in pesek ter kamen. Ta pesek in kamen pa se potem raznese tudi po tistem ubogem ostalem končku asfalta, tako da je bilo potovanje bolj naporno. Na meji se je pokazala resnica o Črnogorcih. Ajde sine polako, gde ti se žuri… Skratka kar nekaj časa, da sem se spravil preko meje. Me je pa potem Črnogorska stran nagradila s prelepo cesto.

Pot ob Pivskem jezeru je bila prekrasna, polna skalnih tunelčkov. Namenjen sem bil v Žabljak, pa me je TomTom tja napotil preko Trse. To je bila pa res nepozabna cesta. Asfaltirana cesta široka kake dva metra med prelepimi Črnogorskimi hribovji. Skoraj samo za mene.

V 30 kilometrih sem srečal kaka dva avta in nekaj motoristov. V Žabljaku sem se ustavil ob Črnem Jezeru. Nič posebnega, sem se pa malo spočil od vožnje.

Od tu sem šel v Nikšič, kamor sem prispel precej pozno. Tudi danes je bilo za mano približno 450 kilometrov vožnje, tako da sem z veseljem prenočil v prekrasnem klimatiziranem apartmaju.

Seveda spet za sitne pare. Z lastnikom sva popila ene dve Nikšički pivi, tako da sem zlahka padel v spanec.