Še eno lepo dopoldne me je premamilo za kratek izlet. Že dan poprej sva se z Alešem dogovorila, da greva na Jezersko na kavico. Tokrat nama je celo uspelo prepričati Oblačka, da se prebudi iz zimskega spanja in se nama pridruži.
Pot smo mislili nadaljevati preko Pavličevega sedla in malce po panoramski cesti in potem preko Solčave nazaj, pa nam je predvideno pot prekrižala Oblačkova pozabljivost. Doma je namreč pozabil dokumente. Ker nismo želeli izzivati usode preko meje, smo hitro sestavili alternativno pot. Lepo nazaj na Begunje. Tam smo se ustavili pri Gradu Kamen.
Tega je ostalo bore malo, ampak nekateri še vedno živijo v spodnjem delu obzidja. Svoje konjičke smo ustrezno parkirali, kjer je privez za konjičke.
Nekoč je bila to verjetno velika graščina. Malce smo se sprehodili po ostankih graščine.
Pot smo nadaljevali okoli Blejskega jezera proti Radovljici. Na samem gradu pa se nismo prav dolgo mudili, saj je bilo kar precej obiskovalcev.
V Ljubljani nas je Aleš zapustil, saj je moral v službo.
Z Oblačkom pa sva se odločila, da še obiščeva enega naših sodelavcev in sicer Štempiharja v Dragi pri Loškem potoku. Blizu Rašce naju je že presenetil rahel dež. Pa sva bila vztrajna in sva nadaljevala do Štempiharja. Malce sva pokramljala z njim in se počasi vrnila domov. Do Rašce je še vedno zmerno padal dež. Tu sva se z Oblačkom razšla. Jaz sem od Rašce skoraj do Krke imel suho vreme. Od Krke naprej do doma (približno 10 km) pa sem doživel sodni dan. Dež je prav zlivalo v velikih količinah. Cesta skozi vas Krka je bila prav zanimiva, kot da bi vozil po strugi. No dežna oprema je odlično služila svojemu namenu. Obenem pa je bil še dober trening vožnje po dežju.