Kot kaže bo za vikend lepo. Lahko bi šel za dva dni na izlet. Malce po Avstriji in Italiji. Okvirna točka je prelaz Mokrine. Tokrat sem za planiranje uporabil TomTom MyDrive preko web vmesnika. Sem izbral malo bolj ovinkaste poti. Moram priznati, da je izbral zanimive poti. Marsikje bi rekel da ni asfalta, a se je uspešno izogibal makadamskih poti. Sicer je bilo na koncu pri vseh teh ovinkih in prelazih kar malce naporno, a je bilo vseeno prelepo. Sem se vozil po takih poteh, kjer praktično ni bilo prometa. Bom še kdaj uporabil ta način planiranja poti.
Do Trojan me je spremljal Aleš. Do tja sva porabila skoraj dve uri, ker sva se vozila po res neznanih poteh. Aleš se je potem vrnil v Ljubljano v službo. Sam pa sem pot nadaljeval proti prehodu Pavličevo Sedlo. V Soteski pri Igli sem se na kratko ustavil in se sprehodil preko obnovljenega “visečega” mostu.
Preko Pavličevega sedal ni bilo posebnosti, saj sem se že nekajkrat peljal čez ta prehod. Pri Železni Kapli sem zavil levo in po prelepi cesti nadaljeval proti Beljaku.
Baško jezero je znano po moto zborih Harleyevcev. Njim v čast je celo v krožišču pred jezerom postavljena zanimiva skulptura.
V Dropolju (Tropolachu) je bilo že spodaj opozorilo, da je Nassfeld prehod zaprt. Se bom moral enkrat naučiti pogledat, pred odhodom na potovanje, če so vsi deli predvidene poti odprti. No, spodaj je bilo pripisano, da se na Nassfeld lahko pride, zato sem se vseeno odpeljal naprej, saj je samo dobrih 10 km do vrha.
Pri tabli nisem pozabil nalepiti naše nalepke.
Ob pogledu na drugo stran proti Pontebbi sem se odločil, da se zapeljem vsaj do zapore. Cesta je zelo lepa in se pride skoraj do Pontebe. Tik pred ciljem je zaprt tunel zaradi podora.
Pri zapori sem se obrnil in zato preko Trbiža pot nadaljeval do Mangartskega sedla. Pred odcepom za Mangartsko sedlo sem se ustavil še pri spomeniku v Strmecu.
Pot do Mangartskega Sedla je res lepa. Ovinkasta, pa še kakih šest tunelčkov je vmes. Za vožnjo po tej cesti je sicer treba plačati okoljevarstveni davek 5€, ampak je vredno tega denarja.
Na vrhu je sicer zelo močno pihalo, pogled pa je bil res veličasten.
Od tu sem šel potem preko Rezije do Kobarida, kamor sem prispel okoli osme ure zvečer, zato sem se odločil da tu prespim.
